Begunstvo. 1941. Zgodnja pomlad. V pripravah navala na prvo Jugoslavijo so italijanske okupacijske sile zaukazale obmejne vasi na Primorskem izprazniti, prebivalstvu malo bolj oddaljenih pa svetovale umik žensk in otrok v varnejše zaledje. In se je začelo naše nekajtedensko begunstvo. – Spomnim se, kako so naši v velik zaboj na vozičku naložili oblačila, odeje in drugo, zapregli krotkega Prama in odpeljali smo se. Mama s štirimi otroki, najmlajša Marjanka je bila še dojenčica, in sosed stric Nace kot voznik. Nasproti so se valile kolone vojaških kamjonov in oklepnikov. – Pristali smo pred to hišo v Klancu pri Kozini, pri Metlikovih se je reklo, če se prav spomnim. Za bivanje so nam dodelili zgornje prostore, ki jih je povezoval dolg gang. Na Primorskem se mu reče baladur, tj. zunanji, nadstropni hodnik kraške hiše. V naslednji dneh je postal pravo otroško dirkališče. Našo razigranost je motil le jok komaj polletne sestrice, ki so jo menda nosili po tem dolgem balkonu podnevi in ponoči. Kmalu po vrnitvi domov, v Zagorje na Pivki, je umrla. (sf)
Spomin na begunstvo 1941
Slika
