skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Palača Bruti v Kopru, sedež Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper

Fotografija glavnega pročelja palače Bruti (Palazzo Bruti) na Trgu Brolo 1 v Kopru, ene najpomembnejših baročnih plemiških palač v zgodovinskem mestnem jedru. V stavbi od leta 1951 domuje osrednja koprska knjižnica, danes Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, poimenovana po bibliotekarju, zgodovinarju in dolgoletnem ravnatelju Srečku Vilharju (1907–1976).

Zgodovina palače in plemiške družine Bruti

Začetki palače segajo v prvo četrtino 18. stoletja, tradicionalno v leto 1714, ko je Barnaba Bruti dal zgraditi reprezentančno mestno rezidenco ob koprski stolnici. Stavba je bila namenjena ugledni plemiški družini Bruti, ki je izvirala z območja današnje Albanije, zlasti Drača, in se v Koper priselila v drugi polovici 16. stoletja.

Družina je sčasoma postala pomemben del koprskega mestnega plemstva. Njeni člani so opravljali politične, diplomatske in cerkvene funkcije ter bili povezani z beneškim upravnim in kulturnim prostorom. Posebej je izstopal koprski škof Agostino Bruti (1687–1747), ki je škofijo vodil od leta 1733 do svoje smrti.

Zgodovinski viri omenjajo zemljiške posle ob stolnici v začetku 18. stoletja, na prostoru, kjer je bilo nekoč obsežno pokopališče. V štiridesetih letih istega stoletja se palača pojavlja tudi v dokumentih, povezanih s prenovo koprske stolnice. Škof Agostino Bruti je namreč opozarjal, da je gradnja novega prezbiterija delno zakrila pročelje družinske palače.

Palača je bila zasnovana po beneškem arhitekturnem vzoru. Njeno avtorstvo umetnostni zgodovinarji pripisujejo Giorgiu Massariju (1687–1766), enemu najpomembnejših beneških arhitektov 18. stoletja, ki je ustvarjal v obdobju poznega baroka in rokokoja.

Massarijeva arhitektura je prepoznavna po uravnoteženih razmerjih, simetričnih kompozicijah in prefinjenem kamnoseškem okrasju. Njegovo morebitno avtorstvo koprske palače dodatno podpirajo slogovne primerjave z beneško palačo Grassi, pri kateri je arhitekt sodeloval sredi 18. stoletja.

Arhitekturna zasnova in simbolika pročelja

Palača Bruti je značilen primer beneške plemiške arhitekture s poudarjeno klasicistično zasnovo pročelja. Prvotno je bila oblikovana kot dvoinpolnadstropna palača s tradicionalno beneško notranjo razporeditvijo prostorov, imenovano quattro stanze un salon, pri kateri osrednji salon obdajajo štiri sobe.

Njeno sedemosno pročelje odlikujejo simetrična razporeditev okenskih odprtin, reprezentativen kamniti portal ter osrednji balkon s kamnito balustrado, ki obsega tri okenske osi.

Posebej poudarjeno je prvo nadstropje oziroma piano nobile, namenjeno reprezentativnim prostorom plemiške družine. V beneški arhitekturni tradiciji je bilo to najpomembnejše nadstropje palače, v katerem so potekali sprejemi, družabna srečanja in drugi dogodki, povezani z javnim življenjem družine.

V sklepniku glavnega portala je najverjetneje upodobljen Antonio II. Bruti (1518–1571), začetnik beneške veje družine, medtem ko sklepnik balkonskega vhoda krasi domnevna podoba njegove žene Marie Bruni, predstavljene kot antična boginja Diana.

Med obema podobama je bil prvotno nameščen družinski grb v okrasnem okvirju, ki je danes ohranjen na palači Almerigotti v Kopru.

Pomembna značilnost pročelja so tudi reliefne upodobitve svetopisemskih prizorov iz Stare zaveze, med katerimi so stvarjenje sveta, Abrahamovo žrtvovanje, Jožefova prodaja v sužnost, prizori iz Mojzesovega življenja, Judita s Holofernovo glavo in kralj David s harfo.

Reliefi niso del prvotne baročne opreme. V prvi četrtini 20. stoletja so jih namestili v zazidane okenske odprtine, ko je v palači delovala katoliška vzgojno-izobraževalna ustanova za dekleta. Njihova ikonografija je bila skladna z verskim in pedagoškim poslanstvom tedanjih uporabnic stavbe.

Notranjost palače je skozi stoletja doživela več sprememb. Prvotno stopnišče je bilo umeščeno ob levi strani vhodne veže, pozneje pa so ga zaradi spremenjene namembnosti premaknili. Ohranili so se posamezni arhitekturni elementi prvotne razporeditve prostorov, ki še danes pričajo o nekdanji reprezentativni funkciji stavbe.

Od plemiške rezidence do knjižnice

Po izumrtju koprske veje družine Bruti je palača prešla v druge roke. Leta 1899 jo je kupila kongregacija sester sv. Klare iz Vidma, ki je v njej ustanovila vzgojno-izobraževalni zavod za istrska dekleta. Zaradi nove namembnosti so stavbo deloma prezidali in prilagodili šolskemu pouku.

Po drugi svetovni vojni je palača dobila novo kulturno funkcijo. Leta 1951 se je vanjo naselila Mestna knjižnica Koper, pozneje Študijska knjižnica, predhodnica današnje Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.

Posebno mesto v razvoju ustanove ima Srečko Vilhar, ki je novembra 1958 prevzel ravnateljevanje Študijske knjižnice in jo vodil do januarja 1974. V tem času je pomembno prispeval k njenemu strokovnemu in organizacijskemu razvoju, širjenju knjižničnih storitev ter ohranjanju zgodovinskih knjižnih zbirk.

Vilhar je knjižnico razumel kot odprto kulturno, izobraževalno in raziskovalno ustanovo, katere poslanstvo presega zgolj zbiranje in izposojanje knjig. Zavzemal se je za sodelovanje z domačimi in tujimi ustanovami, razvoj domoznanstva ter večjo dostopnost knjižničnega gradiva. Med njegovimi najpomembnejšimi dosežki je bila uvedba prvega slovenskega bibliobusa leta 1973.

Palača Bruti je bila med letoma 1977 in 1979 temeljito prenovljena. Ob slovesnem odprtju prenovljene knjižnice 26. novembra 1979 so v njeni avli odkrili bronasti doprsni kip Srečka Vilharja, delo koprskega kiparja Jožeta Pohlena.

Palača Bruti kot varuhinja kulturne dediščine

Palača Bruti danes združuje arhitekturno dediščino beneškega obdobja in sodobno javno poslanstvo koprske knjižnice.

Posebno vlogo ima njen Oddelek za domoznanstvo in knjižno dediščino, ki skrbi za zbiranje, hranjenje, raziskovanje in predstavljanje zgodovinskega gradiva, povezanega s Koprom, slovensko Istro in širšim primorskim prostorom.

Med najdragocenejšimi deli knjižničnega fonda so rokopisi, inkunabule, stari tiski, zgodovinske knjižne zbirke, časopisje in drugo dokumentarno gradivo, ki pričajo o kulturnem in intelektualnem življenju tega območja skozi stoletja.

Ob 300-letnici palače je leta 2014 koprska knjižnica izdala obsežno dvojezično publikacijo Palača in družina Bruti v Kopru: s knjižnimi deli škofa Agostina grofa Brutija, ki jo je uredil Peter Štoka. V njej so raziskovalci predstavili arhitekturno zgodovino palače, plemiško družino Bruti in njeno vlogo v kulturnem ter cerkvenem življenju Kopra.

Publikacija je pomembno prispevala k poznavanju stavbe, ki je danes ena najprepoznavnejših kulturnih ustanov mesta.

Palača Bruti tako predstavlja izjemno povezavo med plemiško, arhitekturno in knjižno dediščino Kopra. Njena preobrazba iz reprezentativne družinske rezidence v javno knjižnico odraža širše zgodovinske spremembe mesta, hkrati pa uresničuje poslanstvo, ki ga je zagovarjal tudi Srečko Vilhar: ohranjanje kulturnega spomina in zagotavljanje dostopnosti znanja prihodnjim generacijam.

Slika

Panoramica privacy

This website uses cookies so that we can provide you with the best user experience possible. Cookie information is stored in your browser and performs functions such as recognising you when you return to our website and helping our team to understand which sections of the website you find most interesting and useful.

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2026 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.