Znamenje sv. Jurija

V Tržiču se »iz placa« odcepi ozka Blejska cesta, ki se po prehodu čez Mošenikov most vije navkreber po strmem klancu Kunternici, nekateri mu rečejo Kovternici in tretji Guternici. Nekje je bilo zapisano, da zadnje ime prihaja od poti proti gradu Gutenbergov, ki jim je v fevdalni dobi pripadal poleg Bistrice še »spodnji kon’c Tržiča«. Naprej po stari senčni poti pridemo do križišča, odkoder se na desno odcepi strma pot proti cerkvici Sv. Jurija in Vili Bistrici, bivšemu Gassnerjevemu gradu. Tam pred mogočnim kostanjem je stalo zeleno obarvano leseno znamenje, ki je prikazovalo podobo sv. Jurija. Napraviti ga je dal Anton Košir-Frčar leta 1906 namesto starega razpadajočega. Tega so po drugi svetovni vojni odstranili. Ob začetku te poti je opuščen peskokop, katerega v soncu bleščeča se belina ter zelenilo kostanja si podajata roki in je tudi to znamenje temu koncu dodajalo še poseben čar.

Cesta nosi sedaj ime Pot na Bistriško planino in na njenem začetku, je pred kostanjem postavljeno nadomestno znamenje. Projektiral ga je arhitekt ing. Matjaž Meglič, tako da naj bi nakazovalo gotsko arhitekturo cerkvice na griču. Na lesenem vitkem nosilcu, je pritrjena lepo oblikovana zadnja stena. Strma dvokapna bakrena streha se končuje s kroglo in križem. Na steno je pritrjena peterokotno oblikovana, obarvana lesena reliefna podoba viteza Jurija na vzpenjajočem se belem konju v razgibanem trenutku, ko konjenik s sulico prebada besnečega zmaja – prispodobo zla. Relief je napravil akad. kipar Vinko Ribnikar. Nosilec je pritrjen na betonsko ploščo, krasijo ga kovane vinjete.

Organizacijska dela je vodil arh. Matjaž Meglič, mizarska dela  opravil mojster Tone Godnov iz Ročevnice, kovaška mojster Pavel Štular iz Zg. Dupelj, kleparska mojster Janez Mrak, za gradnjo temelja in ureditev okolice je poskrbel Jože Košir. Znamenje je l2. 8. 2001 blagoslovil p. dr. Andrej Pirš, nabožne pesmi je intoniral Matjaž Meglič, prisotni pa so prepevali. Jurijeva cerkvica je s tem znamenjem ponovno dobila lep kažipot.

Učeščeva kapelica presvetega Srca Jezusovega

Pojdimo naprej proti središču stare vasi. Po koncu prve svetovne vojne je dala gospodinja Učeščeve kmetije sezidati na desni strani ceste manjšo kapelico v spomin na moža, ki se je srečno vrnil iz vojne. Ta se je kot vojak zaobljubil, da bo sezidal doma kapelico, če se vrne. Kapelica je bila spredaj odprta, zgoraj pa zaokrožena. V njej je bil na oltarni mizici večji kip presv. Srca Jezusovega.

Po drugi svetovni vojni so kapelico podrli.

 

Kapelica Žalostne Matere božje sredi vasi

Le nekaj korakov naprej in že smo v središču stare vasi in v križišču, ki ga tvorita cesti, ena pelje iz Tržiča proti Kovorju in druga navkreber proti Begunjam. Ob ostrem cestnem ovinku, na pobočju srenjskega zemljišča, ki ga je za skupne namene uporabljalo do 18 posestnikov, je stala, po starem rečeno »Mršlinarjeva kapelica«, ker je bila na drugi strani ceste znana Mršlinarjeva gostilna. Koncem 19. stoletja sta bili cesti zelo prometni, saj so iz Tržiča prek Kovorja vozili usnje, čevlje, les in kovaške izdelke v Podnart na gorenjsko železnico, vse dokler Tržič leta 1908 ni dobil svoje železniške proge.

V letih 1933-34 je kapelica dobila soseda, tj. bil gasilski dom, katerega so s prostovoljnim delom sezidali Bistričani.

Prvotna kapelica je bila sezidana v 19. stoletju, po gradnji zaprtega tipa s kvadratno osnovo. Stala je nad opornim zidom ob katerem je bilo vaško napajalno korito. Stavbico je prekrivala dvokapna streha, ki je bila zaključena s kovanim okrasnim križem. Na sprednjem okrasnem trikotnem čelu je bila freska. V zunanji srednji niši je bila freska sv. Jurija, patrona bližnje cerkvice na gori. V notranjosti sta bili še dve freski, o katerih pa tudi najstarejši ljudje več ne vedo, kaj sta predstavljali. Na oltarni mizici je stal lesen gotski kip Pietà- žalostne Matere božje. Visok je 62,5 cm, polihromiran v zlatem in je zelo dobro delo Mojstra trbojske Madone iz leta 1510.

Kipar je izrezbaril skupino Marije z mrtvim sinom v naročju. Kristusovo telo je položil skoro vodoravno v materino naročje, desnica mu je omahnila k tlom, levico mu Mati zadržuje, nogi se dotikata tal. Telo je malo obrnjeno proti gledalcu, tako da so znaki trpljenja in smrti še bolj vidni. Kipar je spremenil Marijino držo, tako da jo je nagnil v desno in ustvaril vtis, kakor da se pozibava v ritmu glasnega objokovanja. Med tipi takega upodabljanja Pietà v zgodnjem 16. stoletju na Slovenskem je Mojster trbojske Madone dosegel vrhunec prav v tej upodobitvi, tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše. Kip je bil prvotno del opreme v cerkvici Sv. Jurija, a ga je cerkev podarila za novo vaško kapelico.

Ko so 1955 zaradi povečanega motoriziranega prometa začeli širiti ovinek, so kapelico brez pristanka uporabnikov tega zemljišča hitro podrli, čeprav ni ovirala prometa in z izgovorom, da ne stoji na cerkvenem zemljišču. Kip so po prizadevanju umetnostnih zgodovinarjev oddali Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju, kjer ga čuva Gorenjski muzej, s pogojem da so dobili Bistričani mavčni odlitek. Tega so shranili na Mršlinarjevem podstrešju, kjer se je v desetletjih močno poškodoval. Kasneje so podrli tudi gasilski dom in nadomestnega pozidali v Ročevnici. Opuščeno zemljišče je kazalo žalostno podobo kraja.

Okoli leta 2000 je zrasla pri ljudeh pobuda za gradnjo nadomestne kapelice in obnovitve kipa. Restavracijo Pietà so zaupali akad. kiparju V. Ribnikarju, ki je obnovil poškodovane dele in kip polihromiral v barvah, tako da je Marijina obleka rdečkastorjava, ogrnjena z zelenkastomodrim plaščem in globoko na oči povešeno naglavno ruto v svetlem okru. Donatorja te obnove sta bila Silva in Srečko Zupan.

Načrt za novo kapelico ki je sodobna, je napravil ing. arh. Ignac Primožič. Zidana je na 80 cm visokem kockastem podstavku (120×120 cm), stavbica je visoka 2 metra in z notranjostjo obrnjena proti vzhodu. V njej je oltarna mizica za kip. V kapelico prihaja svetloba skozi steklena vrata v kovinskem okvirju in skozi štiri kvadratasta okenca, podobna kot so v starih kmečkih domovih. Znamenje prekriva štirikapna bakrena streha, ki je zaključena s kroglo in križem. Kapelica je krašena z nabožno, poučno likovno ustvarjalnostjo, tako da pride po obliki in vsebini likovna umetnost do polnega izraza. Na zadnji zunanji stenski niši, je akad. slikar Vinko Tušek upodobil v trismerni prostorski razsežnosti zaščitnika kraja z ikonografsko temo viteškega premagovalca zmaja, sv. Jurija. Vitez je upodobljen jahajoč na vzpenjajočem se belem konju v boju s strupeno zelenim zmajem – zlom. Konjenik je zaščiten s kovinsko čelado in viteškim oklepom, na hrbtu mu vihra rjav plašč. V ozadju boja so žarki zahajajočega sonca, ki osvetljujejo težke oblake, med katerimi se že kaže modrina neba.

Poglejmo še stekelske poslikave oken z doprsnimi upodobitvami; na severu je v zgornjem oknu upodobljen Jezus s presv. Srcem, pod njim je zapis JEZUS VATE ZAUPAM. V spodnjem oknu je bistriška župna patrona z napisom MARIJA GORETTI. Na južni strani je v zgornjem oknu Marija s presv. Srcem, v spodnjem oknu je narisan kip Pietà iz prejšnje kapelice z napisom SV. MARIJA PROSI ZA NAS! S temi upodobitvami na steklo je akad. slikar Vinko Tušek olepšal kapelico in pokazal svojo bogato ustvarjalnost.

Na oltarju v kapelici stoji 110 cm visoka soha žalostne Matere božje. Z vsem držanjem, rahlo nagnjeno glavo, sočutnim izrazom žalosti na obrazu, prekrižanima rokama na prsih, s simbolnim mečem v srcu izpoveduje kip neizmerno bolečino za sinom – Križanim. Kipar je odel Marijo v oblačila v nošnjo žena ob Jezusovem času; v temnejšo rdečo obleko ogrnjeno z modrim plaščem, podloženega z belo podlogo, položeno vse v podolžnih gubah in zavihkih plašča. Glavo ima ovito z dolgo belo naglavno ruto. Kip je mojstrovina akad. kiparja Vinka Ribnikarja.

Z vso simboliko v kipu in likovnem okrasju v podobah sta umetnika želela vzbuditi razmišljanje o božji ljubezni, ki je z neznansko žrtvijo edinega sina Zveličarja prinesla zemljanom odrešenje.

Za obnovo so s prostovoljnim delom prispevali Bistričani in obrtniki: Janez Mrak, Marko Zaplotnik, Brane Ovsenek; zidal je Jože Ropoša, z delom so pomagali še Jože Košir in sovaščani. Denar so prispevali verniki in tržiška občina, kip sta darovala Mojca in Tone Žepič. Soseda  Anica Goltez pa skrbno urejuje znamenje.  

Kapelico so zidali v napetem vzdušju predvolilnega časa, čakanja na dovoljenja, a s tiho podporo stroke.

Velikonočni žegen je pri tej kapelici.

Prvi blagoslov kapelice s kipom je bil 1. oktobra 2000 in drugi še z nabožnim okrasjem ter obnovljeno Pietà (ki je sedaj v bistriški cerkvi) pa 22. junija 2001 po župniku p. dr. A. Piršu , ob veliki udeležbi ljudi.

 Leseni križ ob Cesti pod gradom

 Od kapelice ob ostrem ovinku Begunjske ceste, se na desno odcepi in vzpenja zelo strma asfaltirana Cesta pod gradom. Skoro na začetku le-te nas na desni strani pozdravi znamenje križa, ki ga zakrivata češpljevi drevesi na robu Martinkove domačije. Tja ga je postavil prejšnji gospodar Peter Košir. Križ je našel v grabnu kamor so ga 1950 prevrnili. Prvotno je stal ob kolovozu Poti na Bistriško planino, na koncu Martinkovih njiv, pred ovinkom. Danes stoji tam podoben križ.

Najdeni križ je dal gospodar obnoviti in ga postavil na rob domačije, »da bo imel mir«! Na nizkem betonskem stebriču je pritrjen  lesen nosilni križ, na katerega je položen ožji križ s korpusom. Nedolžno žrtvovan Bog – Tvoje usmiljenje je veliko! Nad njim je napis INRI. Vse je zavarovano z obokano pločevinasto streho, zadaj je še zaščitna stena iz pokončnih letev.

To znamenje so obnovili 1989, Križanega pa Lado Gladoš iz Bistrice.

Ponovno je bilo znamenje obnovljeno in blagoslovljeno v avgustu 2004.

Veliko Slovencev se še drži korenin svojih prednikov in spoštuje izročeno kulturno dediščino, tako kot so to storili Martinkovi.

Križ ob Poti na Bistriško planino

Od Ceste pod gradom se na desno odcepi Pot na Bistriško planino, ki v ravninskem delu teče kot poljska pot nad položenimi rodovitnimi Martinkovimi njivami. Ob strmem robu Pristavnikovega travnika stoji zanimivo znamenje križa. Ta je obrnjen preko Dobrav, kamor z njim seže tudi naš pogled do Jelovice, Šmarjete, Škofjeloškega hribovja, in zbudi občudovanje lepot tega dela Gorenjske. Prvotni leseni križ so po drugi svetovni vojni vrgli v graben in so ga pozneje Martinkovi obnovili in postavili na rob domačije.

Čez sedem let sta na pobudo prof. Costa, Matevž Košir-Pristavnik in Joža Brankovič, postavila malo višje na Pristavnikov travnik, dva metra visok lesen križ. Na nosilni križ sta pritrdila črno, litoželezno Razpelo, ki ga je po ustnem izročilu podaril tržiški župnik V. Zakrajšek. Železni križ je na spodnjem kraku odrezan, na ostalih treh stranicah pa so ob konceh kratke okrasne prečke, po vsej površini pa je kovan ornament vinske trte. Kip Križanega je svetlo obarvan, nogi pa sta pribiti vsaka zase s svojim žebljem. Znamenje ščiti dvokapna pločevinasta streha, zadnjo stran pa kratke lesene letve.

Z leti se je križ nagnil, zato so ga leta 1998 pritrdili v betonski opornik.

Včasih je bila lepa navada, da so mimoidoči počastili simbol križa, tako da so se možje odkrili, ženske in otroci pokrižali, marsikdo pa je potihoma izrekel skromno željo za pomoč ali v zahvalo. Danes se ta lepa navada pozablja. Znamenje nas vabi, naj bi se sedanjih težavnih časih tudi mi priporočali Križanemu, še posebej njegovi Materi za pomoč v stiskah, Njej, ki je vse svoje življenje posvetila Sinu in ga spremljala v njegovi odrešenjski nalogi.

Kip sv. Jurija na zatrepu Pristavnikove hiše

Pot na Bistriško planino nas pripelje mimo ostrega ovinka do prijazne Pristavnikove hiše, ki nosi številko 17. Že ime in lega pod gradom Gutenberg, danes v ruševinah, da vedeti, da je bilo to bivališče grajskega pristavnika in hlev za pet ali šest konj, pripravljenih za ježo. Grajski so prijahali npr. iz Pristave pri Križah in prepustili pristavniku v oskrbo konje. Po propadanju gradu in odselitvi grajskih v začetku 16. stol., so fevdalci pristavnika in tri okoliške podložne kmete »podarili cerkvici Sv.Jurija«, ker je ta kot plemiška ustanova spadala k gospoščini Gutenberg. Odslej so ti kmetje oskrbovali cerkev in skrbeli za zvonjenje. Z odpravo zemljiške odveze 1848 so ti podložniki postali svobodni.

V župnijskih matičnih knjigah zasledimo, da je v pristavnikovi hiši živelo več kot 12 rodov s priimkom Košir. Stavbo so večkrat preurejali, nazadnje 1981 in pri tem ohranili znamenje, ki s svojo pristnostjo predstavlja originalno slovensko kulturno dediščino. Na zatrepu, na ozkem delu hiše, so poleg kamna in opeke, uporabili še lesen opaž, da nazobčan krasi znamenje, hiši pa daje toplino. V višino prvega nadstropja med oknoma je izoblikovana niša, ki jo poudarjata nakazana stebrička speta s polkrožnim obokom. Vanjo je postavljena stara, večbarvna soha sv. Jurija. Kip je visok 75 in širok 30 cm, delo neznanega ljudskega rezbarja ter pri hiši že več rodov. Izdelan je iz lipovine in so ga že dvakrat zaščitili strokovnjaki iz Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju, nazadnje pa ga je osvežil sosed Ivan Kokalj. Likovno razgibano kiparsko delo predstavlja mladega, zalega viteza na konju, ki z dolgo sulico prebada zmaja in s tem reši Marjetico. V prenesenem smislu nakazuje, da ostrina dobrote premaguje zlo. Domnevamo, da so Pristavnikovi  izbrali patrona sv. Jurija zato, ker so v fevdalni dobi skrbeli za konje grajskih jezdecev. Z znamenjem pa je tudi postavljen lep kažipot k cerkvici  Sv. Jurija.

Kapelica sv. Jurija na Pungratu

Od Pristavnika naprej se cesta strmo vzpne, skoro do sedla Pungrat, ki je na pomembni prehodni točki. Ta leži med pobočjema griča, s katerega se razgleduje cerkev Sv. Jurija, in vznožjem hriba, na katerem sanjarijo razvaline v pravljico zavitega Gutenberga, imenovanega tudi Hudi grad. Samo kapelico ovija razvejeno križpotje , tako navzgor k Jurijevi cerkvici ali v Vilo Bistrico, v nasprotno smer h grajskim razvalinam in dalje na Bistriško planino. Okoli ovinka se pride na Brezje k cerkvici Sv. Neže, na drugo stran navzdol pa v Bistrico. Križpotje obroblja vrsta mogočnih dreves, ki ji dajejo zavetje. Ob kapelici je stala lipa, a jo je 1880 podrl vihar.

Po ustnem izročilu so kapelico pozidali 1867 lovci, letnica je zapisana na zgornjem robu okrasnega loka. Zgodilo se je, da je bil eden od lovcev po nesreči obstreljen in je hudo krvavel. Ranjenega so lovci prinesli do tega kraja, kjer stoji kapelica, ga oskrbeli, da ni izkrvavel. V zahvalo za rešitev so sezidali kapelico v čast sv. Jurija, ki je eden od štirinajstih priprošnjikov za pomoč v stiski, pa še njegova cerkvica je blizu.

Stavbica je malo potisnjena h grajskemu pobočju, zidana v kvadratnem tlorisu, s stranico 255 cm. Notranji prostor zapirajo tri stene, ki je zgoraj obokan. S stropa je najprej visela svetilka na olje, ki so jo zamenjali z električno, to pa so v socializmu odstranili. Spredaj pri vhodu sta nakazana dva pilastra, nad vhodom pa polkrožno pročelje z  okrasnimi zidci , ki so tudi drugod pod streho. Kapelico pokriva piramidalna streha, ki se zaključi v krogli s križem. Stene so v spodnjem delu utrjene s coklom, na vsaki strani vhoda stoji po en kamnit opestnik, ki ščiti kapelico, da je ne bi poškodovala vozila.

Prvotno je bil v znamenju na zidani mizici postavljen polihromiran, baročno razgiban, lesen kip sv. Jurija, visok 100 in širok 70 cm, delo neznanega kiparja. Kip je obnovljen, zaščiten in prenesen v župnišče. Konjenik sv. Jurij je oblečen v svetlorjavo tuniko, zaščiten z oklepom in vihrajočim rjavim plaščem. Pripravljen je, da pokonča zmaja, za to je vanj nameril sulico. Zmaj leži ob konju in z ognjenim žrelom ter zvijajočim se repom napada konja, ki se je povzpel na zadnji nogi.

V notranjem prostoru sta bili dve freski, delo Marka Štreklja. Na desno je upodobil sv. Martina Tourskega, častnika ki je po legendi odrezal del plašča, ga podaril beraču, ki se je tresel od mraza. Martin je postal kristjan, puščavnik in kasneje škof v Toursu. Na levi je Štrekelj upodobil sv. Evstahija, ki je prikazan kot lovec s puščicami in lokom. Pred njim je jelen, ki ima med rogovi križ s Križanim. Evstahij je prestopil v krščanstvo in 118. leta bil sežgan. Kot priprošnjika ga časte lovci in gozdarji. Na polkrožnem pročelju kapelice, je bila freska z upodobitvijo Hudega gradu, spodaj pa ta kapelica in cerkev Sv. Neže na Brezjah, ker je ta spadala h gospoščini Gutenberg. Vhod so zapirala kovana vrata. Pred njimi je bila stopnica s klečalnikom. Otroci so se tam pokrižali, posedali in občudovali kip. V zid je bila vzidana zanimiva kovana puščica za darove.

Leta 1931 so kapelico obnovili, poškodovane freske je obnovil Matija Bradaška ml. iz Kranja. Poleg obnovljenih notranjih fresk  je na vzhodno zunanjo steno naslikal krst Jezusa v reki Jordan, na zahodno steno pa sv. Roka, zavetnika pred nesrečami in okužbami. Stroške za popravilo kapelice so krili bistriški  posestniki. 

Ponovna obnova je bila 1985. Na strehi so zamenjali pločevino in odstranili padajoči omet. Železna vrata so prenesli v obzidje cerkvice Sv. Jurija, sem pa vstavili nižja kovana vrata. Slikar Lojze Čemažar, ki je v freske vnesel razne spremembe, je v rjavih, modrih in zelenih tonih na novo poslikal sv. Martina in Evstahija, v srednji niši upodobil sv. Jurija brez oklepa, v sivem vihrajočem plašču, ko prebada pisanega zmaja. Zunaj je ponovno naslikal krst, a sta Jezus in Janez Krstnik v belih oblačilih, nad Jezusovo glavo lebdi golob – simbol sv. Duha. Na zahodno steno je dal romarja sv. Jakoba starejšega, s popotno palico in culico, ki koraka bos pod gorami. Ta svetnik je zavetnik pred slabim vremenom in skrbi za dobro letino. Spredaj, na polkrožnem čelu je upodobljena simbolika daritve: hlebček kruha, kelih z vinom v katerega padajo s trnjeve krone tri kaplje rešnje krvi. Zapisani sta še dve letnici 1867 in 1985, ki je bilo leto posvečeno Evharistiji

Ob tej kapelici se zbirajo domačini in okoličani za prošnji teden in v postnem času in gredo v procesiji v cerkev Sv. Jurija. Od leta 1995 so bile najprej poleti, potem celoletno, sedaj zopet poletne pobožnosti, vsakega 13. v mesecu v čast  Fatimske Marije. Verniki se zberejo ob tej kapelici, včasih pa tudi sredi stare vasi, v procesiji nosijo križ in kip Fatimske Marije, župnik moli rožni venec, nakar je v cerkvici sv. maša. Pri tem molijo prošnje za duhovno prenovo domače župnije, za krščanske družine in za nove duhovne poklice. K tem pobožnostim prihaja precej ljudi. Kapelico oskrbuje s prelepim domačim cvetjem najbližji sosed, g. R. Škof.

Kapelica Marije Pomagaj pri cerkvi Sv. Jurija

 Pri zadnjem vzpenjanju proti cerkvici je kapelica vidna takoj in še desno na zakristiji velika zidna freska sv. Krištofa.  Blizu vhoda v cerkev,  so pri njeni obnovi l922 na zunanjo steno postavili (240 x 260 cm) veliko odprto kapelico Marije Pomagaj. Odprtina ima polno zadnjo steno. Tri stene se odpirajo s polkrožnimi loki naslonjeni na prosto stoječa stebriča na prednjih dveh vogalih. Nizka stranska zidca omejujeta notranjščino od okolice, k oltarni mizici ( 170 v višino in 90 cm v globino) vodijo tri stopnice. Stavbico pokriva štirikapna piramidna streha, ki se končuje z dvojnim križem; prekrita je z novim bobrovcem in ima odtočne žlebove. Vhod zapira nizka železna ograja. Ta kapelica je bila grajena že v klasicističnem slogu.

Figuralno in dekorativno jo je 1927 poslikal Matija Bradaška ml. iz Kranja. Na obokanem svodu je Bog Oče v oblakih, ki z razprostrtima rokama blagoslavlja Slovence. Pod njim se lahko sklanja k nam priprošnjica Marija Pomagaj, ki materinsko objema golega Jezuščka. Oblečena je v svetlomodro oblačilo, ogrnjena v slikarsko izrisan rjav plašč in lebdi v oblakih. Pod njo je brezjanska katedrala z okoljem, kraj vere in upanja. Ob strani klečita in molita dekle in fant v gorenjski narodni noši, s priprošnjo, da nas zavetnica obvaruje vsega hudega. Na desni loči sliko pokončni steber. Na stolu sedi sv. Anton Padovanski in pestuje Dete Jezuščka, oblečenega v belo srajčko. Na pokritem bralnem stojalu je knjiga, iz katere menih moli dnevne oficije. Ob strani je cvet lilije – simbol čistosti. Na nasprotni steni je podoba sv. Ane, ki je oblečena v zamolkli vijoličasti obleki, glavo ima zastrto z belo in rjavo ruto, po nošnji žena v Jezusovem času. Ob njej stoji belo oblečena hčerka Marija. Mati jo poučuje, ona pa pazljivo posluša njene nauke. Na srednjem delu svoda so dekorativno poslikana srca. Mecen te poslikave je bil Anton Košir-Frčarjev oče. 

Pri množičnih obiskih vernikov ob shodih, blagoslovitvi spominskih plošč in na vsako velikonočno nedeljo popoldne, je v kapelici daritev sv. maše. Po stari navadi se po velikonočni maši otroci in mladina veselo pirhajo.

V sedanjem času sta freske kot restavratorsko diplomsko delo skrbno obnovili sestri Katarina in Marija Blaži iz Tržiča. Blagoslovitev obnove je opravil 5. 8. 2001 župnik p. dr. A. Pirš.

Prijazna kapelica se razgleduje daleč naokrog in je le ena med mnogimi v svoji vrsti, ki so jih Slovenci posejali po svoji zemlji. Njena odprtost kaže na večji stik vernih z Brezjansko Marijo, Kraljico našega naroda, ki je blizu z govorico srca, saj k Njej kipijo prošnje za pomoč, tolažbo in blagoslov.

Križ na Šiji

To bistriško znamenje se odpravimo iskat od kapelice sv. Jurija na Pungratu. Cesta je prijetna, ovinkasta, poživlja jo gorski potoček, grmičje vrb, iglavci. V velikem loku zavijemo na Begunjsko cesto, ki nas žene navzdol skozi smrekov gozd, mimo opuščenega peskokopa na južnem pobočju hriba, s katerega se razgleduje Jurijeva cerkvica. Nenadoma se cesta izmakne pogledu, znajdemo se na zelo ostrem ovinku »na Šiji«, kjer se v zelenju in rožah skriva hiša Begunjska 63 , ki je bila grajena 1902 in se ji reče »pri Šijarju«. Ime Šija nam pove, da smo na porobku hriba, ki sega navzdol proti nekdanjemu bistriškemu polju. Od tu je širok razgled na del Bistrice in Tržiča.

V hišnem vrtu nas pritegne skromno znamenje. O njegovem nastanku nam ljudsko izročilo pove, da se je na tem ovinku pred mnogimi leti smrtno ponesrečil kolesar. Za pokoj duši, so v strmini nad cesto postavili znamenje Križanega, za njim zasadili lipo, ki raste še danes.

Pri naraščanju prometa so cestišče večkrat širili, še posebej pa ovinek. Po drugi svetovni vojni so pri taki širitvi prestavili križ, z dovoljenjem Šijarjevih – Paplarjevih v njihov vrt. Domači so znamenje obnovili. Novo ohišje v obliki lesene omarice z dvokapno streho, obito s pločevino, je napravil mizar Anton Frantar – M’kvavov iz Brezij pri Tržiču. Ohišje je pritrjeno na 150cm visok nosilni križ. Les je temnorjavo obarvan, notranja stran zadnje stene ima modro barvo. Omarica je na sprednji strani olepšana z leseno čipkasto obrobo, v kateri so izrezljane odprtine v obliki križcev, v zadnji steni je mizar izžagal dve rozeti. Leseni kip Križanega je visok 70 cm in je delo ljudskega umetnika. Pred leti ga je ponovno prebarval akad. kipar Vinko Ribnikar.

Skrb za znamenje je po smrti Šijarjeve mame 1975., stare 90 let, prevzela sedanja gospodinja in povedala, da so mama domačim naročali: »Kristus je usmiljen, zato naj se v težavah zatekajo k njemu!« Ta modri nauk je uporaben tudi za današnji čas.

Nabožno okrasje na Česnovi hiši

 V pogovoru nam je leta 1998 pripovedovala gospa Jožica Kravs, v domu ostarelih v Ročevnici, ki je bila soseda Česnovih, Begunjska cesta 27, da so ti na stari hiši v pritličju imeli med okni freski sv. Jurija in sv. Florijana. Razpadajoči freski so pred desetletji prebelili.

Mrliško znamenje na Kalinčku

Od stare ceste iz Bistrice proti Kovorju se pod Mršlinarjem odcepi pot na nekdanje Bistriško polje in na Log. Ob grapi potoka Kalinček je včasih stalo mrliško znamenje. Pri graditvi nove ceste 1963 so ta potok speljali po ceveh in graben zasuli. Znamenje stoji sedaj dvignjeno na ravnini v ograjenem šolskem svetu in mu rečejo »na Kalinčku«. Eno od izročil pravi, da je bilo to kužno znamenje, kar bi kazalo na 17. stoletje, vendar so ga morali spremeniti.

Do leta 1915 so iz Bistrice pokopavali vaščane na Kriško pokopališče. Vas Bistrica je še iz fevdalnih časov spadala pod Kriško faro. Vaščani so po kolovozu do tega znamenja spremili pokojnika, ga tu postavili na tla. Tisti, ki je vodil pogreb, je prisotne prosil, naj umrlemu zaradi Boga vse oproste. Od tam naprej so krsto spremljali bližnji sorodniki in bližnji sosedje. Še naprej so šli po kolovozu, nato prek lesene brvi čez Bistrico, nato navzgor do gostilne Pr`  Primož’k in naprej v Križe. Pogosto se je zgodilo, da so lesene podpornike brvi čez Bistrico odnesle skale, ki jih je ob neurjih nosila s seboj narasla reka, kar je povzročalo velike težave.  

Točnejša lokacija kaže, da je znamenje stalo ob koncu vasi, med poljema Pod vasjo in Na Ruk’ncah, na Boštjančkovi parceli št. 240 ob potoku Kalinčku.

Slopno znamenje v osnovi kvadrat je v celoti zidano in ometano. Ima tri dele: nizek podstavek in dvodelni slop pri katerem je spodnji del malo ožji. Sedanjo streho je okoli 1977 obnovil Ciril Ahačič. Ima strmo, štirikapno piramidalno streho, prekrito s skodlami. Streho zaključuje bakrena čebula, ki se končuje v konici. Slop ima osem plitvih niš, ki so zgoraj zaokrožene. Ob graditvi šole so bile niše prebeljene, zgoraj v opekasto rjavi in spodaj v beli, okrog niš pa zgoraj v oranžni, spodaj v svetli oker barvi. Tako znamenje daje okolici videz pretekle, sedaj le dekorativne sakralne arhitekture, brez vsebine.

Nekdaj so bile niše freskirane s simbolnimi označevalci krščanske vere. Slike so spominjale na kratko pošteno življenje in na priprošnjico Marijo ter pomoč vstalega Kristusa. Naslikana simbolika je bila: v zahodni niši je bila freska Marija z Jezusom in napisom »Marija N. lj. Gospa presv. Srca, prosi za nas Boga«; v spodnji niši je bila freska žalujočega angela. Proti jugu je bila v zgornji niši podoba sv. Mihaela, ki vrže Luciferja v pekel, spodaj pa mrtvaška glava. V severni niši je bila zgoraj upodobljena dolina Jozafat ob sodnem dnevu, kjer štirje angeli trobijo k vstajenju, spodaj pa mrliška rakev in kropilnica. Proti vzhodu je bil v zgornjem delu vstali Zveličar, spodaj peščena ura in zlomljena sveča v svečniku. Bilo je res pravo mrliško znamenje z živimi podobami, kakršnega je bilo le redko kje najti. Freske v znamenju so obnovili 1935, stroške pa je nosil donator Anton Košir-Frčarjev oče iz Bistrice. 

Lurška Marija v niši

V hiši na Kovorske cesti 64 je cca 30 cm visoka, modro obarvana niša, v kateri je manjši kip Lurške Marije. To znamenje je že zelo dolgo pri hiši.

Kapela sv. Križa

Mlada župnija v Bistrici je praznovala 30-letnico ustanovitve. Na praznik Marijinega rojstva 8. 9. 2002 je v Domu Petra Uzarja v Ročevnici nadškof Franc Rode blagoslovil hišno kapelo sv. Križa. Simbolična podoba v rjavih tonih prikazuje Križanega – Mučenika, spodaj malo prikrita stojita Marija in Janez, ki po zamisli avtorja, akad. slikarja duhovnika Jožeta Snoja, predstavljata naš narod. Za to molilnico je sliko podaril Jože Gregorič, bistriški župnik.

Lesen oltar s tabernakljem je izdelan po načrtu ing. arh. Matjaža Megliča v mizarski delavnici Andreja Groma v Logatcu. Prispevke zanj so darovale okoliške župnije, saj so iz teh tudi varovanci v Domu. Pregradno steno in klop je prispeval Dom. Letna maša je tu 14. septembra. Oskrbovancem je tako v domači kapeli omogočeno potožiti bolečine in prositi božjega usmiljenja in pomoči.

Doprsni kip župnika msgr. Viktorja Zakrajška

Bistriški župljani so ustanovitelju in prvemu župniku V. Zakrajšku, ob 30-letnici župnije (1972-2002) pred cerkvijo postavili doprsni kip, ki je bil blagoslovljen isti dan kot kapela sv. Križa. Izdelan je v žgani glini in patiniran na bron. Oblikoval ga je akad. kipar V. Ribnikar, na osnovi več fotografij, za katere umetnik pravi, da so bile nejasne. Pri delu z oblikovanjem glave je bilo potrebno veliko opazovanj in osebnega spomina. Kip so postavili na ukrivljeno konzolo ob vhodu v bistriško cerkev. Msgr. V. Zakrajšek je vodil delo za kapelo in tu župnikoval 1972-74, prej pa 23 let vodil duhovno življenje v tržiški župniji, kamor so takrat spadali tudi Bistričani. Razdajal se je kot župnik in dekan takrat zelo obširne kranjske dekanije, tako da se ga tisti,ki so ga poznali, spominjajo z velikim spoštovanjem.

Znamenje z Razpelom na Bistriški planini

Dobrča, ki nam poklanja slikovit pogled po Gorenjski, v svojih nedrih skriva prijazno Bistriško planino. Ko stopiš poleti na njeno travnato preprogo, zaslišiš pozvanjanje kravjih zvoncev in imaš poplačano pot. Pri tem boš zagledal še novejše znamenje z Razpelom, ki je zaščitnik te planine in vsakega, ki ga bo z dobro voljo obiskal.

Znamenje so postavili kot nadomestilo za Česnov poljski križ, ki je nekoč stal tam, kjer se je od glavne ceste proti Kovorju, odcepila pot na Bistriško polje. Danes bi bilo to ob robu otroškega igrišča Vrtca Bistrica. Križ je bil postavljen na začetku 19. stoletja. Prvotni kip Križanega je bil dobro delo, a po poškodbi glave in roke ga je popravila nevešča roka rezbarja-samouka. Znamenje so oskrbovale bistriške gospodinje, senco in zaščito pa mu je dajalo sadno drevje. Leta 1954 so križ požagali. Česnova mama pa je kip shranila doma.

Leta 2002 so na Bistriški planini postavili nadomestni Česnov poljski križ, pa tudi v spomin, da je Agrarna skupnost Bistrica po petdesetih letih dobila vrnjeno srenjsko zemljo bistriških gospodarjev iz stare vasi Bistrica. Za lokacijo so izbrali primeren, vzvišen, odmaknjen prostor zadaj za planšarijo, ki je obdan z drevesi, od koder se vidi vsa planina. Občina je pomagala z izdelavo idejnega načrta in pri pridobivanju pravnih dovoljenj, župan Pavel Rupar pa je namenil sredstva za izdelavo kipa.

Kar osem bistriških gospodarjev, skupaj z Jožem Koširjem-Česnom, je v juniju uredilo zemljišče, ubetoniralo z armiranim betonom temelj in okrog po načrtu postavilo planinsko ograjo. Vrata – lesa sta iz Kofc pripeljala Krapež in oskrbnik Vogelnik. Sredi lese je oblika jagnjeta, oblikovana iz korenin gorskega drevesa. Križ je pritrjen s kovanim železnim podstavkom, okrašen s kovinskimi polžki, delo kovača Pavla Štularja iz Zg. Dupelj. Macesnov les so posekali februarja 2002, daroval ga je Franc Tišler-Pinč iz Doline. Vešče roke tesarjev Miha in Joža Megliča – Tičevih iz Potarjev-Lom, so iztesale klasičen križ  visok 230 cm in debel 14×14 cm. Deltoidno ozadje je obito z letvami in dekorativnim zaključkom. Znamenje pokriva dvokapna streha. Izdelavo korpusa so zaupali akad. kiparju Vinku Ribnikarju, ki ga je oblikoval po prvotnem kipu. Je iz lipovine, posekane pozimi. Korpus je visok 85 cm, nalahko patiniran in zaščiten proti vremenskim neprilikam. Kip Križanega je kiparjevo dleto oblikovalo s fineso in mu je vdihnilo duhovno osmišljenost Trpečega, okronanega s simbolično trnjevo krono, pribitega na križ, ki nam nemo govori, »Dopolnjeno je!«

Križ postavljen sredi prelepega božjega stvarstva je bil blagoslovljen 23. 6. 2002. Obred blagoslova je bil združen s sv. mašo, kar je opravil domači župnik Jože Gregorič. Odslej je na planini  maša vsako leto.

Viri:

Cerkveni glasnik za tržiško župnijo. 1924-1940, avg. 1925.

KRAGL, Viktor. 1936. Zgodovinski drobci župnije Tržič. V Tržiču: Župni urad. MENAŠE, Lev. 1994. Marija v slovenski umetnosti: ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje: Mohorjeva družba, str. 161.

Oznanila župnije Marijinega oznanjenja Tržič. 1998, št. 7, 8, 1999, št. 5, 7,  l0, 12, 2000, št. 12, 2002, št. 1, 8.

ZADNIKAR, Marjan. 1991. Slovenska znamenja. Ljubljana: Družina.

Ustni viri, informacije domačinov in g. župnika