Sezonskost prehrane je bila neločljivo povezana s podnebjem in letnimi časi, dokler je niso presegli medregionalni transport, preobrat v organizaciji trga in uporaba sodobnejše tehnologije hranjenja ter kemičnih sredstev v pridelovanju in predelavi hrane. Na ta način so si ljudje bistveno olajšali organizacijo preživetja.
Številni so se zanašali le na tisto hrano, ki jo je bilo mogoče konzervirati. Pri tem so imela v prvi vrsti prednost žita, stročnice in tudi sušeno sadje. Osnovni namen konservacije je torej vedno bil, z nakopičenjem zalog prelisičiti naravo in ohraniti enak nivo porabe skozi vse leto. Tudi za revne je bila tehnika konserviranja hrane eden redkih načinov, s katerim so lahko premagali letne čase, saj je bila poraba svežih in pokvarljivih živil vedno obravnavana kot razkošje. Preseganje omejitev, ki so jih postavljale pridelovalne sezone, je bila torej stalnica tovrstnih prizadevanj, spreminjali so se le postopki za dosego tega cilja, ki so postajali vedno dražji in so zato simbolizirali moč in bogastvo uporabnika.
Že naslov prispevka „Nekaj za gosposko kuhinjo in za vse tiste, ktere pozimi in spomladi po sirovim sadji mika” nam pove, kateri sloj prebivalstva si je sredi 19. stoletja lahko privoščil takšen način hranjenja sadja za zimski čas. Ozimnice, kot so jih poznali tedaj, so bile sestavljene predvsem iz svežih jabolk in hrušk, kaj drugega dobiti je bilo zelo težko. V steklenico si je premožna gospodinja za ozimnico lahko shranila češnje, višnje, marelice, breskve, mirabele, češplje, hruške itd. Večina gospodinj je marmelade kuhala le, če je bilo sadje dovolj sladko.
Na podeželju je bilo bolj v navadi sušenje sadja za kasnejšo uporabo. Ta stoletja znani način zagotavljanja prehranske rezerve za zimski čas so uporabljali tudi prebivalci podeželja na Celjskem. Sušili so slive in češplje ter krhlje jabolk in hrušk. Pred sušilnicami so bile v uporabi posebne pletene lese, ki so jih nato s sadjem naložene dajali v peči ali zlagali nanje. Suhe slive so bile za celjsko območje tudi pomemben izvozni artikel, saj so Novice sredi 19. stoletja
zapisale: „Še hudega leta 1815 so se ladje s slovenskimi slivami od Celja po Savinji prepeljavale.
Recepti:
„Platički”
Suhe jabolčne krhlje operemo in skuhamo v sladki vodi do mehkega. Nato jim dodamo malo cimeta. Hladne ponudimo poleti s črnim kruhom za malico ali samo tekočino pijemo za žejo.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Kutinova marmelada – „Kitn zolzn”
Kutine olupimo, jih narežemo na rezine in dobro skuhamo, da jih bo mogoče pretlačiti. Potem sok stehtamo, dodamo sladkor ter dolgo in počasi kuhamo. Ko postane masa dovolj gosta, jo ohladimo in z njo napolnimo kozarce. Ta marmelada je zelo dobra za omlete.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Slive v kisu – „češple vjeshi”
Na 1 1/2 kg sliv damo 1 kg sladkorja in 3 1/2 dl vinskega kisa. Sladkor skuhamo v kisu in ga trikrat prevretega vlijemo na slive, vedno ob istem času. V kis damo cimet in klinčke
in ko kis tretjič prevre, mu dodamo slive, ki morajo enkrat prevreti. Ko vse skupaj zavre, slive odstranimo in sok grejemo še nekaj časa, da se nekoliko zgosti. Slive zložimo v kozarce in zalijemo z dobro ohlajenim sokom.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Slivova marmelada – „Cvečken rester”
Iz sliv odstranimo koščice, dodamo veliko sladkorja in zmes kuhamo toliko časa, da se slive na pol skuhajo. Maso ohladimo, z njo napolnimo kozarce, potem pa kuhamo kozarce še v sopari. S sladkorjem pri tem ne smemo varčevati.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Že naslov prispevka „Nekaj za gosposko kuhinjo in za vse tiste, ktere pozimi in spomladi po sirovim sadji mika” nam pove, kateri sloj prebivalstva si je sredi 19. stoletja lahko privoščil takšen način hranjenja sadja za zimski čas. Ozimnice, kot so jih poznali tedaj, so bile sestavljene predvsem iz svežih jabolk in hrušk, kaj drugega dobiti je bilo zelo težko. V steklenico si je premožna gospodinja za ozimnico lahko shranila češnje, višnje, marelice, breskve, mirabele, češplje, hruške itd. Večina gospodinj je marmelade kuhala le, če je bilo sadje dovolj sladko.
Na podeželju je bilo bolj v navadi sušenje sadja za kasnejšo uporabo. Ta stoletja znani način zagotavljanja prehranske rezerve za zimski čas so uporabljali tudi prebivalci podeželja na Celjskem. Sušili so slive in češplje ter krhlje jabolk in hrušk. Pred sušilnicami so bile v uporabi posebne pletene lese, ki so jih nato s sadjem naložene dajali v peči ali zlagali nanje. Suhe slive so bile za celjsko območje tudi pomemben izvozni artikel, saj so Novice sredi 19. stoletja
zapisale: „Še hudega leta 1815 so se ladje s slovenskimi slivami od Celja po Savinji prepeljavale.
Recepti:
„Platički”
Suhe jabolčne krhlje operemo in skuhamo v sladki vodi do mehkega. Nato jim dodamo malo cimeta. Hladne ponudimo poleti s črnim kruhom za malico ali samo tekočino pijemo za žejo.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Kutinova marmelada – „Kitn zolzn”
Kutine olupimo, jih narežemo na rezine in dobro skuhamo, da jih bo mogoče pretlačiti. Potem sok stehtamo, dodamo sladkor ter dolgo in počasi kuhamo. Ko postane masa dovolj gosta, jo ohladimo in z njo napolnimo kozarce. Ta marmelada je zelo dobra za omlete.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Slive v kisu – „češple vjeshi”
Na 1 1/2 kg sliv damo 1 kg sladkorja in 3 1/2 dl vinskega kisa. Sladkor skuhamo v kisu in ga trikrat prevretega vlijemo na slive, vedno ob istem času. V kis damo cimet in klinčke
in ko kis tretjič prevre, mu dodamo slive, ki morajo enkrat prevreti. Ko vse skupaj zavre, slive odstranimo in sok grejemo še nekaj časa, da se nekoliko zgosti. Slive zložimo v kozarce in zalijemo z dobro ohlajenim sokom.
Cesar Elizabeta, Mozirje
Slivova marmelada – „Cvečken rester”
Iz sliv odstranimo koščice, dodamo veliko sladkorja in zmes kuhamo toliko časa, da se slive na pol skuhajo. Maso ohladimo, z njo napolnimo kozarce, potem pa kuhamo kozarce še v sopari. S sladkorjem pri tem ne smemo varčevati.
Cesar Elizabeta, Mozirje
