Ulica Danila Bučarja v Novem mestu se od leta 1972 imenuje po skladatelju in gledališkem organizatorju Danilu Bučarju. Poteka nad Osnovno šolo Bršljin. Ulica ima 25 hišnih številk.
Danilo Bučar se je rodil 8. junija 1896 v Črnomlju. Njegov pravi rojstni datum pa je verjetno 8. julij, kakor navajajo katalogi novomeške gimnazije. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je bil učenec Ignacija Hladnika, učitelja glasbe in kapiteljskega organista.
Kljub temu, da je študiral farmacijo in bil od začetka prve svetovne vojne do leta 1949 zaposlen v lekarništvu, je bila glasba njegova prava strast. Nadarjenost za glasbo je podedoval po očetu. Že kot otrok se je skrivaj učil igrati klavir. V gimnaziji je igral v tamburaški skupini. Igral je skoraj vse instrumente, sodeloval pri zboru, dirigiral orkester in prirejal očetove skladbe za tamburaški zbor.
Kot gledališki organizator se je po prvi svetovni vojni vključil v gledališče na Jesenicah in ga pomagal postaviti na noge. Od leta 1921 je bil igralec, režiser in dirigent v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kjer je nastopala tudi njegova žena Metka Bučar, gledališka in filmska igralka. Tu je imel orkester, poleg tega pa je tudi samostojno nastopal. Pisal je gledališko glasbo in operete. Napisal je scensko glasbo k uprizoritvam Pohujšanja v dolini Šentflorjanski in Desetega brata, opereto v treh dejanjih Študentje smo, Na Trški gori, Smuk – smuk in Kurent.
Leta 1949 se je zaposlil v zborovski redakciji na Radiu Ljubljana, kjer je pripravljal spored za zborovski program in oblikoval glasbene oddaje.
Najbolj znan je kot skladatelj zborovske in gledališke glasbe. Njegova glasbena govorica je neposredna in blizu ljudskemu počutju. Večkrat se je naslonil na narodno motiviko. Vrsta njegovih zborovskih skladb (Tam, kjer so pisana polja, Trije bratci, Jesenska) in samospevov (Delavec, Kmetova pesem) je bila splošno priljubljenih.
Umrl je 8. avgusta 1971 v Ljubljani.
Kljub temu, da je študiral farmacijo in bil od začetka prve svetovne vojne do leta 1949 zaposlen v lekarništvu, je bila glasba njegova prava strast. Nadarjenost za glasbo je podedoval po očetu. Že kot otrok se je skrivaj učil igrati klavir. V gimnaziji je igral v tamburaški skupini. Igral je skoraj vse instrumente, sodeloval pri zboru, dirigiral orkester in prirejal očetove skladbe za tamburaški zbor.
Kot gledališki organizator se je po prvi svetovni vojni vključil v gledališče na Jesenicah in ga pomagal postaviti na noge. Od leta 1921 je bil igralec, režiser in dirigent v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kjer je nastopala tudi njegova žena Metka Bučar, gledališka in filmska igralka. Tu je imel orkester, poleg tega pa je tudi samostojno nastopal. Pisal je gledališko glasbo in operete. Napisal je scensko glasbo k uprizoritvam Pohujšanja v dolini Šentflorjanski in Desetega brata, opereto v treh dejanjih Študentje smo, Na Trški gori, Smuk – smuk in Kurent.
Leta 1949 se je zaposlil v zborovski redakciji na Radiu Ljubljana, kjer je pripravljal spored za zborovski program in oblikoval glasbene oddaje.
Najbolj znan je kot skladatelj zborovske in gledališke glasbe. Njegova glasbena govorica je neposredna in blizu ljudskemu počutju. Večkrat se je naslonil na narodno motiviko. Vrsta njegovih zborovskih skladb (Tam, kjer so pisana polja, Trije bratci, Jesenska) in samospevov (Delavec, Kmetova pesem) je bila splošno priljubljenih.
Umrl je 8. avgusta 1971 v Ljubljani.
