Nahtigalova ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po jezikoslovcu, univerzitetnem profesorju in akademiku Rajku Nahtigalu. Potek: tretji pravokotni krak od ulice Košenice. Do leta 1993 je bila del te ulice. Ulica ima 11 hišnih številk.
Rajko Nahtigal se je rodil 14. aprila 1877 v Novem mestu. Bil je sin novomeškega gimnazijskega profesorja, klasičnega filologa Rajmunda Nahtigala. Po njegovi smrti se je mati z otroki preselila v Ljubljano, kjer je Rajmund mlajši (Rajko) nadaljeval šolanje od tretjega razreda gimnazije dalje. Prva dva razreda gimnazije je obiskoval v Novem mestu. Maturiral je leta 1895. Istega leta se je vpisal na dunajsko slavistiko, kjer je leta 1901 doktoriral.
Dve leti se je znanstveno izpopolnjeval v Moskvi in Sankt Peterburgu. Po vrnitvi na Dunaj je postal lektor in pozneje docent za ruski jezik na Zavodu za vzhodne jezike in na Eksportni akademiji. Leta 1913 je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost na graški univerzi, kjer je kasneje postal redni profesor. S Franom Ramovšem, tajnikom vseučiliščne komisije, je od leta 1918 sodeloval v pripravah za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Tu je bil poleti 1919 imenovan za rednega profesorja slovanske filologije.
Ukvarjal se je predvsem z vprašanji stare cerkvene slovanščine, stare in moderne ruščine (rekonstrukcija besedila staroruskega epa Slovo o polku Igorevě), primerjalnega slovanskega jezikoslovja in zgodovine slovanske filologije. Njegovo osrednje delo s tega področja so Slovanski jeziki (1938).
V graškem obdobju in v Ljubljani je obravnaval Brižinske spomenike, ki segajo v stoletja stare cerkvene slovanščine in s tem spodbudil ponovno zanimanje zanje (Freisingensia). V začetku dvajsetih let se mu je pridružil zgodovinar Milko Kos, ki je leta 1937 skupaj s Franom Ramovšem pripravil novo izdajo Brižinskih spomenikov, na katero so se kasneje sklicevale vse nadaljnje izdaje. Zelo velik odmev je v znanstvenih krogih vzbudila njegova študija Doneski k vprašanju o postanku glagolice (1923), v kateri je predstavil svoj pogled na to najstarejšo slovansko pisavo.
Večkrat se je lotil tudi imenoslovnih študij (razlaga imen Doberdob, Hrvat, ime znamenitega panonskega kneza Koclja, etimologija plemenskega imena Dudlebov in imen Čeh, Pleso, Kosez ter Svetovit).
Do upokojitve leta 1953 je bil predstojnik seminarja za slovansko filologijo, bil je prvi dekan Filozofske fakultete (1919-20) in rektor ljubljanske univerze (1927-28). Od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil njen redni član in prvi predsednik(1939-42). Mednarodno priznanje njegovega dela je razvidno iz knjige Slovansko jezikoslovje – Nahtigalov zbornik, ki je izšla leta 1977 po mednarodnem znanstvenem srečanju slavistov ob stoti obletnici Nahtigalovega rojstva.
Umrl je 29. marca 1958 v Ljubljani.
Dve leti se je znanstveno izpopolnjeval v Moskvi in Sankt Peterburgu. Po vrnitvi na Dunaj je postal lektor in pozneje docent za ruski jezik na Zavodu za vzhodne jezike in na Eksportni akademiji. Leta 1913 je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost na graški univerzi, kjer je kasneje postal redni profesor. S Franom Ramovšem, tajnikom vseučiliščne komisije, je od leta 1918 sodeloval v pripravah za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Tu je bil poleti 1919 imenovan za rednega profesorja slovanske filologije.
Ukvarjal se je predvsem z vprašanji stare cerkvene slovanščine, stare in moderne ruščine (rekonstrukcija besedila staroruskega epa Slovo o polku Igorevě), primerjalnega slovanskega jezikoslovja in zgodovine slovanske filologije. Njegovo osrednje delo s tega področja so Slovanski jeziki (1938).
V graškem obdobju in v Ljubljani je obravnaval Brižinske spomenike, ki segajo v stoletja stare cerkvene slovanščine in s tem spodbudil ponovno zanimanje zanje (Freisingensia). V začetku dvajsetih let se mu je pridružil zgodovinar Milko Kos, ki je leta 1937 skupaj s Franom Ramovšem pripravil novo izdajo Brižinskih spomenikov, na katero so se kasneje sklicevale vse nadaljnje izdaje. Zelo velik odmev je v znanstvenih krogih vzbudila njegova študija Doneski k vprašanju o postanku glagolice (1923), v kateri je predstavil svoj pogled na to najstarejšo slovansko pisavo.
Večkrat se je lotil tudi imenoslovnih študij (razlaga imen Doberdob, Hrvat, ime znamenitega panonskega kneza Koclja, etimologija plemenskega imena Dudlebov in imen Čeh, Pleso, Kosez ter Svetovit).
Do upokojitve leta 1953 je bil predstojnik seminarja za slovansko filologijo, bil je prvi dekan Filozofske fakultete (1919-20) in rektor ljubljanske univerze (1927-28). Od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil njen redni član in prvi predsednik(1939-42). Mednarodno priznanje njegovega dela je razvidno iz knjige Slovansko jezikoslovje – Nahtigalov zbornik, ki je izšla leta 1977 po mednarodnem znanstvenem srečanju slavistov ob stoti obletnici Nahtigalovega rojstva.
Umrl je 29. marca 1958 v Ljubljani.
