Stritarjeva ulica se od leta 1972, ko je na Recljevem oz. Žibertovem hribu nastala nova stanovanjska soseska, imenuje po pisatelju, pesniku in slovstvenem preroditelju Josipu Stritarju. Ulica ima pet hišnih številk.
Josip Stritar se je rodil 6. marca 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah kmečkim staršem kot zadnji izmed osmih otrok. Osnovno šolo je najprej obiskoval v Velikih Laščah, kjer se je prvič srečal s Franom Levstikom, končal pa jo je v Ljubljani. V Ljubljani je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šolanje nadaljeval na Dunaju kot študent klasične filologije. V tem času si je denar služil kot domači učitelj pri bogatih dunajskih družinah, s katerimi je veliko potoval po Evropi in si močno razširil obzorje. Študij je končal leta 1874, profesorski izpit pa je opravil leta 1878. Do upokojitve leta 1901 je služboval kot gimnazijski profesor. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje.
Leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je bival v vili Jakomir (danes Stritarjev dom). Tu je že istega leta, 23. novembra, umrl. Pokopan je v spominskem parku Navlje v Ljubljani.
Preizkusil se je v vseh literarnih vrstah, zvrsteh in oblikah, saj se je ukvarjal s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, mladinsko književnostjo, satiro, slovstveno kritiko in esejistiko, zelo pomemben pa je bil tudi kot urednik. Od l. 1870 do 1880 je na Dunaju izdajal in urejal prvo slovensko umetniško revijo Zvon, v kateri je vzgojil med drugimi tudi pesnika Gregorčiča. Najbolj znano Stritarjevo pesniško delo so satirični Dunajski soneti (1872). Med proznimi deli izstopata povesti Svetinova Metka in Rosana ter romani Sodnikovi, Zorin in Gospod Mirodolski. Kalil se je tudi v dramatiki (Logarjevi), na starost pa je pisal za mladino (Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki).
Z nizi spisov (Kritična pisma, Literarni pogovori) je izoblikoval temelje slovenske literarne kritike in estetike. Leta 1866 je z Josipom Jurčičem in Franom Levstikom pripravil izdajo Prešernovih Poezij in jim v uvodu prisodil najvišjo veljavo. Ta znameniti uvod velja za prvi slovenski literarni esej. Stritar je zelo zaslužen je za kultiviranje slovenskega jezika. V času Zvona je bil osrednja oseba v slovenskem literarnem življenju. Poleg Levstika in Jurčiča velja Stritar za najpomembnejšo osebnost slovenskega kulturnega življenja v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1919 je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.
Leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je bival v vili Jakomir (danes Stritarjev dom). Tu je že istega leta, 23. novembra, umrl. Pokopan je v spominskem parku Navlje v Ljubljani.
Preizkusil se je v vseh literarnih vrstah, zvrsteh in oblikah, saj se je ukvarjal s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, mladinsko književnostjo, satiro, slovstveno kritiko in esejistiko, zelo pomemben pa je bil tudi kot urednik. Od l. 1870 do 1880 je na Dunaju izdajal in urejal prvo slovensko umetniško revijo Zvon, v kateri je vzgojil med drugimi tudi pesnika Gregorčiča. Najbolj znano Stritarjevo pesniško delo so satirični Dunajski soneti (1872). Med proznimi deli izstopata povesti Svetinova Metka in Rosana ter romani Sodnikovi, Zorin in Gospod Mirodolski. Kalil se je tudi v dramatiki (Logarjevi), na starost pa je pisal za mladino (Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki).
Z nizi spisov (Kritična pisma, Literarni pogovori) je izoblikoval temelje slovenske literarne kritike in estetike. Leta 1866 je z Josipom Jurčičem in Franom Levstikom pripravil izdajo Prešernovih Poezij in jim v uvodu prisodil najvišjo veljavo. Ta znameniti uvod velja za prvi slovenski literarni esej. Stritar je zelo zaslužen je za kultiviranje slovenskega jezika. V času Zvona je bil osrednja oseba v slovenskem literarnem življenju. Poleg Levstika in Jurčiča velja Stritar za najpomembnejšo osebnost slovenskega kulturnega življenja v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1919 je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.
