Spomini Petra Pezdirca na mlin

Pri pogovoru je sodelovala tudi Antonija Šterbenc (roj. Schweiger), ki izhaja iz vasi na drugi strani Lahinje pri Žagarcih, iz Čudnega sela.

Peter Pezdirc je povedal, da je bilo za zaselek Žagarce po drugi svetovni vojni na leseni tabli zapisano: ”Dolenja vas, v oklepaju Žagarci, občina Loka, okraj Črnomelj”. Pezdirc je delež v mlinu podedoval po svoji mami in začel z delom že v zgodnjih najstniških letih. Delo v mlinu je bilo naporno, poleg tega so imeli tudi kmetijo. Mlin, katerega so bili solastniki Romškovi in Pezdirčevi je služil le za mlevsko dejavnost, tako eni kot drugi so imeli stanovanjski objekt višje, nad mlinom.

Za to je obstajal tudi objektivni razlog. Reka Lahinja lahko ob spomladanskih in jesenskih deževjih močno naraste. Stalnica je bila, da je voda mlin vsaj enkrat letno tudi poplavila. Kot je povedal Pezdirc, je vodostaj ob močnejšem deževju narastel tudi do pet metrov. Ko je voda naraščala, so morali vse žito iz mlina prenesti v poslopja, ki so bila višje od mlina. Prav tako so ”pajtl” pred poplavo vedno dvignili pod strop. Po poplavi so morali prostor in mlinske kamne očistiti. Ključno je bilo, da so v mlin vstopili čim prej, če se je dalo z lesenim čolnom po reki. Iz mlinskih kamnov so očistili blato, da se to ne bi zasušilo, kajti čiščenje je bilo v tem primeru neprimerno težje.

Žito sta mlela dva kamna. Zgornji kamen so imenovali ”laufar”, tekač. Ta se je vrtel. Spodnjemu pa so rekli ”lenuh”, ker je stal na mestu.  Zgornji kamen je imel debelino med 30 in 40 cm, spodnji še nekaj več. Kamne je bilo potrebno tudi ”klepati”, da so imeli ustrezno ostrino in so žito primerno zmleli. Ko je bil kamen primerno naklepan, je bila moka bolj rahla, v nasprotnem primeru pa bolj ”stlačena”. Kladivo za klepanje je bilo na eni strani ”špičasto”, na drugi pa v obliki sekalca. Pred klepanjem so v vodo namočili  opečni zidak in nato z njim podrgnili po kamnu. Na osnovi odtisa so videli, kje je bilo potrebno kamen sklepati bolj. Po klepanju so bili kamni primerni za mletje za lep čas. Po navedbi Petra Pezdirca so se med drugo svetovno vojno kamni bolj obrabili, ker so mlin uporabljali pogosteje. V tem času niso mleli samo za okoliško prebivalstva, ampak tudi za potrebe vojske.

Peter Pezdirc je z mletjem za druge prenehal leta 1966, do leta 1972 pa tudi za lastne potrebe. Romškovi pa so mleli do smrti Janka Romška, to je 1974. Tudi oni so najprej prenehali mleti za druge, to je leta 1972.

Tako Pezdirčevi kot tudi Romškovi, so poleg mlina imeli tudi ”stope”. To sta bili manjši leseni stavbi približno pet metrov nižje od mlina. To je bil prostor, kjer so žito stopali, luščili. Govorimo o luščenju lupin ječmena in prosa. Stope je poganjalo mlinsko kolo in kot je omenil Pezdirc, so lahko istočasno mleli in stopali. Voda, ki je poganjala mlinsko kolo je svojo pot nadaljevala po kanalu proti stopam in omogočala vrtenje kolesa za poganjanje stop.

Za mletje v mlinu se ni bilo potrebno prej najaviti. Kot je povedala Antonija Šterbenc so iz ”čudenske” strani navadno klicali ”vozit”, kar je pomenilo da je mlinar prišel z ”ladjo”, torej lesenim čolnom in prevzel žito. Takoj so se dogovorili za čas prevzema moke.

V poletnih mesecih, ko je bil vodostaj nižji se je zgodilo, da so mleli le del dneva. Ko se je nivo vode nad slapom znižal, ni bilo zadostne količine vode, ki bi poganjala kolo. To je še posebej veljalo če so istočasno mleli Pezdirci in Romški. V tem primeru je bilo potrebno spustiti zapornice in počakati, da se je vodostaj vode nad slapom dvignil.

Tako Romškovi, kot tudi Pezdirčevi niso mleli samo moko, ampak tudi ”šrot’. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pod geslo šrot zapisano: ”nižje pog. grobo zmleto zrnje, zlasti koruze: krmiti s šrotom / koruzni šrot”. Ko so se pojavili električni mlini za mletje koruznega šrota, se je obseg dela v mlinu zmanjšal. Prav tako je tudi pojav valjčnih mlinov pripeljal do propada mlinarske dejavnosti v mlinih na vodni pogon.

Od žit pa so poleg pšenice mleli tudi koruzo, oves, ječmen in ajdo. Plačilo je bila ”merica”. Velikost merice je bila odvisna od tega kaj se je mlelo. Za moko večja, za šrot manjša. Kljub temu, da je nova oblast po vojni zahtevala tehtanje žita, ki se je prineslo zmleti in prav tako plačilo v denarju, kar pa v praksi ni zaživelo. Po mnenju Pezdirca tudi zato, ker je bilo lažje plačati z ”merico”, denarja namreč ni bilo.

Po koncu obratovanja se mlin ni vzdrževal, prav gotovo so k relativno hitremu propadanju pripomogle vsakoletne narasle vode. Kot je povedal Pezdirc, je nekoč, ko je reka ponovno narasla, odneslo tudi stope.

Mlini ob reki Lahinji so postali bolj kot ne spomeniki nekega časa. Ostali so nema priča drugih časov, drugačnega življenja in načinov oskrbe z mlevskimi izdelki.