Pomislil sem nato, da ko bi imel svoje kolo tukaj, bi se dalo kak večer domov skočiti. Prosil sem sestro, da naj mi ga pripelje. V nekaj dneh sem imel že kolo tu.
Spravil sem ga h Čeponovim, ker bi bilo v vojašnici preveč prometa ž njim. Parkrat sem šel zgodaj zjutraj v Ljubljano po fotografične potrebščine, treba se je bilo hitro zasukati, ker sem moral biti do devetih nazaj. Bolj in bolj sem hrepenel po domu, želel sem si, da bi ga še enkrat videl, predno se kam preselim, ker se je začela razširjati govorica med nami, da bodemo šli od tod. Kam, ni nikdo vedel, vreme se je pričelo zelo prijazno in toplo spomladansko sonce je sijalo. Ceste so postale suhe in gladke kakor nalašč za kolo. Mislil sem si »fant, sedaj pa le na noge, ker priložnost je lepa«. Bila je ravno sobota, 24. aprila 1915. Ko pridem popoldan s straže, prosim vodjo službe, ako mi dovoli s kolesom domov čez nedeljo. Nerad, pa zaradi nadležnosti mi le dovoli, bil sem ves iz sebe, tako vesel. Takoj po „befelu” (op.: ukaz, jutranji postroj vojske), ki je bil ob pol šestih, hajdi na kolo. Šlo je, kot bi me bil veter nesel, vozil sem le dve uri.
P. Naglič, 2007
