Pregovor pa pravi: »Sreča je opoteča.« Tudi tu se je isto pripetilo, moj kolega je bil prestavljen in nisem več slišal o njem. Postni čas je šel naprej, prišel je veliki teden, v župni cerkvi so opremili in ozaljšali Božji grob z zelenjem in cvetjem, vojaška oprava pa je prevzela stražo ob njem po dva moža nepremično stoječa po pol ure. Bilo je res lepo in sem posnel fotografično. Zbudilo se mi je domotožje, kako smo doma hodili k Božjemu grobu.
P. Naglič, 2007
