Hkrati z obstojem čitalniške knjižnice je bil ogrožen tudi sam obstoj Narodne čitalnice. Številna društva, ki jim je Čitalnica nudila na razpolago prostor v Narodnem domu za svoje delovanje so sčasoma prevzela njen program. Vloga Čitalnice se je tako omejila le na vodenje knjižnice in upravljanje Narodnega doma.
Pri tem pa je treba pa je vedeti, da so bile razmere po prvi svetovni vojni v narodnostnem oziru popolnoma drugačne kakor pred njo oziroma kakor v drugi polovici 19. stoletja, ko se je le-ta ustanovila. Narodna čitalnica se je kot prvo narodno društvo v Novem mestu v prvi vrsti borila za enakopraven položaj slovenskega jezika proti prevladujočemu nemškemu. Po vojni, v novi državi, je bila v tem oziru ta problematika praktično brezpredmetna.
Na izrednem občnem zboru, 22. septembra 1925, je več kot polovica od prisotnih 171 članov Narodne čitalnice skorajda na sam predvečer njene šestdesetletnice njenega obstoja,izglasovala sklep o njeni razdružitvi. Vse društveno premoženje je prešlo na Sokolsko društvo v Novem mesto, ki je pod svoje okrilje sprejelo tudi društveno knjižnico. Medtem, ko je arhiv Narodne čitalnice razmeroma dobro ohranjen, tega ne moramo trditi za njeno knjižnico. Katalogi, seznami, inventarne knjige in številni obrazci, ki so jih uporabljali knjižničarji pri svojem delu niso ohranjeni, le posamezni izvode knjižnega gradiva, ki so še preživeli splošno uničenje knjižnice v drugi svetovni vojni danes lahko najdemo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.
