O Ivu Kvacu kot fotografu je bilo vse do leta 2007 širši javnosti znanega zelo malo. Da se je ukvarjal s fotografijo, so vedeli le še njegovi bližnji sorodniki. Njegova fotografska dejavnost je bila odkrita po naključju. Leta 2007 se je obnavljala hiša, v kateri je Kvac živel od leta 1935, ko se je priselil v Lovrenc na Pohorju. Na podstrešju se je našel velik lesen zaboj, v katerem je bilo več kot sedemdeset manjših kartonastih škatel. V teh škatlicah, na katerih so bile oznake raznih proizvajalcev fotografskega materiala z začetka 20. stoletja, so bili shranjeni stekleni negativi.
Ivo Kvac se je rodil 26. februarja 1900 v Šmartnem v Rožni dolini pri Celju v družini matere Marije, ki je bila pomožna učiteljica v tamkajšnji šoli, kjer je bil njegov oče Ivan Kvac nadučitelj. Po osnovni šoli v domačem kraju je šolanje nadaljeval na državni gimnaziji v Celju. Maturiral je 14. marca 1918. V tem letu ga je najti tudi na seznamu Maistrovih borcev, kjer je bil od 2. novembra 1918 do 1. novembra 1919. Služil je v Malgajevem oddelku, kar nas napelje na to, da se je med Maistrove borce javil prostovoljno, saj so bili v omenjenem oddelku večinoma prostovoljci iz Celja in okolice. Leta 1920 se je vpisal na Pravno fakulteto v Zagrebu. Poleg tega obstaja še podatek iz leta 1924 o vpisu na dunajsko univerzo – prav tako na pravno fakulteto. V času pred drugo svetovno vojno je bil Kvac v povezavi s svojim poklicem v virih naveden izključno kot prokurist. To funkcijo je opravljal v tovarni „Triglav, lesna industrija Celje”, ter v „Prvi Jugoslovanski tovarni orodja Slovenjgradec”. Vmes se je v časopisnih oglasih pojavljal tudi kot zastopnik za prodajo koles in radijskih aparatov. Kot slednji se prav tako omenja ob dogodku, ko so pisatelju Francu Ksaverju Mešku v začetku leta 1929 priklopili radijski aparat. Članek je bil objavljen v časopisu Jutro 3. marca 1929.
Prokuro v Kiefferjevi tovarni kos in srpov v Lovrencu na Pohorju je prevzel leta 1934. V Lovrenc na Pohorju, takrat Sv. Lovrenc, se je priselil leta 1935, ko je z družino kupil hišo z nekaj zemlje nad omenjeno tovarno. Ob selitvi iz Slovenj Gradca v Lovrenc je bil v časopisu Jutro 30. julija 1935 objavljen članek, v katerem so se mu zahvalili za njegovo delo v raznih društvih in organizacijah. Članek omenja, da je bil istočasno tajnik kar sedmih društev v Slovenj Gradcu in okolici. V lovrenški tovarni kos in srpov je bil prokurist do leta 1943, ko je zaradi še nepojasnjenih vzrokov moral prebegniti na Dunaj. Tam je bil zaposlen v podjetju Wiener Radiowerke A. G., ki se je ukvarjalo s proizvodnjo finih mehanskih delov za letala in plovila. Po vrnitvi v domovino je po kratkem „kratkem stiku” s tedanjo oblastjo postal državni uslužbenec na področju planskega gospodarstva in je služboval v številnih podjetjih po Sloveniji.
Leta 1953 so ga z dekretom premestili na službeno mesto v tujino, kjer je bil tri leta trgovski ataše v Istanbulu. Iz tega časa obstajajo fotografije, na katerih je na sprejemu pri Titu ob njegovem obisku Turčije aprila 1954. Po vrnitvi iz tujine je bil še zastopnik nekaterih podjetij iz tedanje Jugoslavije, na primer Oboda Cetinje. Upokojil se je predvidoma leta 1958. Kljub vsemu je bil še naprej aktiven kot fotograf, v gasilskem društvu, bil je med ustanovnimi člani PD Lovrenc in še bi lahko naštevali. Umrl je 11. novembra 1979.
Motivika na najdenih negativih Iva Kvaca je zelo raznolika. Zajema portretno fotografijo, krajinsko fotografijo, skupinske fotografije, fotografije dogodkov in tehnike.
Po podrobnem pregledu se je v škatlah nahajalo:
• 416 negativov velikosti 10 x 15 cm
• 415 negativov velikosti 9 x 12 cm
• 39 negativov velikosti 6,5 x 9 cm
Pri odpiranju in pregledovanju negativov je bilo najbolj presenetljivo, kako so se fotografski zapisi, ki so bili takrat stari okrog devetdeset let, dobro ohranili. Neuporabnih ali poškodovanih je bilo le nekaj. Večina se jih je ohranila v popolnosti, na nekaterih pa so vidni sledovi kristalizacije prevleke. Ker je s samih negativov težko natančno ugotoviti vsebino posnetka, je bilo potrebno iznajti način, kako bi množico negativov pretvorili v pozitive, s katerih bi lahko razbrali, kaj prikazujejo. Kot možni so se izkazali trije postopki:
1. Analogno s povečevalnikom v temnici
2. S fotografskim skenerjem
3. Preslikovanje z digitalnim fotoaparatom
Za najhitrejši postopek se je izkazalo neposredno fotografiranje negativov pred belo podlago, za katero je služil kar računalniški monitor z odprtim Wordom. Sestavila se je neke vrste »digitalna temnica«, sestavljena iz škatle s poličko, na kateri je slonel digitalni fotoaparat Conica Minolta Dimage Z5. Na drugi strani škatle je bilo steklo, na katerega se je naslanjal stekleni negativ. Fotoaparat je bil nastavljen na makro način, tako da je bila zaslonka vselej enaka in posnetki podobnih karakteristik. Postopek je potekal po naslednjem vrstnem redu:
1. Škatla s fotoaparatom se je postavila pred bel zaslon.
2. Na sprednji del škatle se je namestil stekleni negativ.
3. Naredil se je posnetek negativa.
4. Po poslikani celotni vsebini posamezne škatle z negativi se je posnetke preneslo na računalnik, v mapo s številko škatle in približnim opisom vsebine.
5. Negative, naložene v mapi računalnika, se je invertiralo v pozitiv.
6. Slika, sedaj kot pozitiv, se je shranila nazaj v izbrano mapo.
Ko so bili vsi negativi preslikani in računalniško urejeni, je lahko sledilo razkrivanje motivov.
