Protestantska cerkev na Govčah

Prvi korak k novim raziskavam je naredil Ignac Orožen, ki je leta 1877 v graškem arhivu naletel na nek dokument, na podlagi katerega je ime Scharfenau povezal z Govčami pri Žalcu. Po raziskovanju na terenu in preiskovanju virov je leta 1879 objavil podrobnejši članek o govški cerkvi, ki je vključeval tudi tloris zgradbe z obzidjem, ki ga je izrisal Josef Halm. To je bila po njegovem načrtu dvanajsterokotna stavba z zunanjimi oporniki na vseh vogalih, okrog nje pa je potekalo pravokotno, skoraj kvadratno obzidje s stolpi na vseh štirih straneh. Leto dni kasneje je Orožen v tretji knjigi svojega dela o lavantinski škofiji objavil še nadaljnje ugotovitve, ki jih je odkril v graškem arhivu. Leta 1890 se je Josef Wastler lotil ponovnih izkopavanj, kjer je odkril še ostanke prezbiterija in dvanajstih stebrov v notranjosti prostora (kar kaže na napako Rosolenza in nato Khevenhillerja, ki sta zapisala, da je cerkev imela dvajset stebrov). V graškem arhivu je našel tudi pomembne izmere, ki jih je na cerkvi leta 1586 opravil Franz Marbl in ki so popisovale vse zidane dele. Na podlagi tega je objavil nov tloris govške zgradbe, Marblove izmere pa so mu omogočile izdelati tudi njen naris.    

Leto dni po Burški verski pomiritvi pa so se pod vodstvom posebne komisije začela odvijati pogajanja za odkup zemljišča za izgradnjo protestantske cerkve. Načrt za zgradbo je izdelal arhitekt Peter Antonio Pigrato (tudi Pigrado ali Pigra), ki je živel v Konjicah, in še istega leta so začeli zidati cerkev v Žalcu. 

Arhitekt Pigrato je prišel na Štajersko iz Italije z veliko skupino drugih arhitektov »komasakov«, ki so v glavnem delovali kot arhitekti mestnih obzidij za obrambo proti turškim napadom. 

 

Po naročilu celjskih protestantov, ki so svojo prvo cerkev nameravali postaviti v Žalcu, je Pigrato leta 1579 izdelal načrt za cerkev okroglega tlorisa (»ain Model einer Runden Khierchen«). Komisija za izgradnjo cerkve je v naslednjem letu odkupila zemljišče in dvor (»Hof«) Blaža Tschädingerja v Žalcu; posesti so bile leta 1565 podeljene posebne svoboščine. To je bilo še posebno ugodno za izgradnjo protestantske cerkve, ki bi lahko stala na kraju, nad katerim nadvojvoda ni imel jurisdikcije. V že obstoječi zgradbi so nameravali urediti stanovanje za predikanta in prostore, kjer bi stanoval učitelj ter učenci protestantskega nauka, cerkev pa naj bi zgradili na travniku poleg hiše. Z gradnjo so začeli v prvih mesecih leta 1580, vendar so jo morali na nadvojvodov ukaz že po nekaj mesecih ustaviti. Do takrat so bili zgrajeni zgolj temelji, visoki štiri čevlje. 

Kmalu pa so se celjski protestanti odločili, da bodo začeli s ponovno gradnjo po istem načrtu na posestvu Scharfenau zunaj meja Žalca, katerega lastnik Erazem Thumperger je umrl konec oktobra 1580, dolžan velike vsote denarja vsem celjskim protestantskim plemičem. 

Do leta 1589 je bila stavba dokončana in deželna vlada je dala predlog za ureditev pokopališča okoli cerkve. Arhitekt Pigrato je do 7. aprila izdelal načrt za masivno obzidje s štirimi stolpi, ki bi obdajali cerkev, in ki so ga v glavnem pod Salterjevim vodstvom zgradili v naslednjih nekaj letih. Cerkev v Govčah je takrat že postala kulturno in versko središče protestantizma na Celjskem in je s svojo utrjeno podobo utelešala Luthrov verz priljubljene protestantske pesmi: 

»Eine feste Burg ist unser Gott«.

S tem je bila cerkev v Govčah dokončana. V vseh teh letih se pri zidavi omenja še več drugih mojstrov s Celjskega, vendar pa njihovo delo ni natančno opredeljeno. To so bili Hans Raindel Huetter, Martin Schmidt iz Žalca, mojster Jernej Avgac iz Žalca, ključavničarski mojster Gregor (Jörg Schlosser) iz Žalca, Hans Palsser iz Celja itd. Poleg njih pa so delovali še razni delavci, furmani in splavarji. Konec devetdesetih let so bila vsa večja dela in popravila zaključena, urejali pa so predvsem še stanovanjsko arhitekturo. 

Dne 17. 1. 1600 je v Govče vkorakala protireformacijska komisija, okrepljena s številno vojsko. Prve tri dni so demonstrativno razbijali cerkveno opremo, žalski župnik je pripravil veliko gostijo v čast odrešenikom katoliške vere, nato pa so 20. januarja v notranjost cerkve zanosili tono razstreliva, ki je zgradbo v trenutku zravnalo s tlemi. V zanosu so porušili še graščino Scharfenau, obzidje, pomočnikovo stanovanje v stolpu in zažgali 250 protestantskih knjig Janeza Weidingerja, ki jih je bil skril v skednju domačije. Sam je z otroki in ženo v visoki nosečnosti zbežal v Celovec, od tam pa je nameraval oditi v Wittenberg. Na Celjskem je po radikalnih metodah protireformacijske komisije protestantsko gibanje hitro zamrlo, vsi ostali pobudniki te nove vere pa so se izselili ali pa se spreobrnili v katoliško vero. 

Na nemškem območju je bila za primerjavo s cerkvijo v Govčah zlasti pomembna dvojna protestanstka cerkev v Hanavu, ki je bila uničena šele v drugi svetovni vojni, vendar kasneje ni bila obnovljena. Arhitekturno telo stavbe, ki je bila zgrajena do leta 1579, sta sestavljali dve zgradbi: osmerokotna nizozemska ter dvanajsterokotna valonska, na sredini ju je povezoval zvonik, ob straneh pa še sva stopniščna stolpa. Valonska stran je imela enako ladijsko zasnovo kot govška cerkev, vključno z zunanjimi oporniki in vencem stebrov v notranjosti, ki so podpirali empore, iz njih pa so izhajali tudi leseni tramovi, ki so podpirali strop. V notranjosti je bilo vse do leta 1654 ostrešje odprto, potem so napravili leseni kasetirani strop. Ta arhitektura se razlikuje od Wastlerjeve rekonstrukcije govške cerkve, predvsem po zunanjosti, saj je imela hanauska cerkev vzdolž vseh sten polkrožno zaključena okna z gotskimi krogovičji, zunanji stopnjevani oporniki so bili zaključeni s stiliziranimi fialami, najbolj značilen del pa je predstavljala izredno visoka streha, zlasti na valonskem delu, ki je bila še dodatno okrašena z raznimi okni in stolpiči.