Odlomek v nadaljevanju citiranega intervjuja ob sedemdesetletnici nazorno predstavlja obseg Levstikovega opusa. Za navedenimi številkami se skriva poleg izvirnih del še obsežen seznam najpomembnejših avtorjev svetovne literature, ki jih je prevedel na lastno pobudo oz. po naročilu založnikov in so po njegovi zaslugi na voljo slovenskim bralcem.
(V. Strmecky, Vladimir Levstik o sebi in svojem delu, Celjski tednik, 1956)
Forma Gordejev Maksima Gorkega (izšlo 1912) je prvo delo, ki ga je prevedel leta l904 za nekega goriškega založnika, „in tako slavljena prevajalska kariera je bila pričeta”, kot pravi v intervjuju leta 1956* (8), in ga torej spremljala skozi vse življenje. !!!!!!——– pod črto
Zaradi pomena in obsežnosti, ki ga ima prevajalsko delo v deležu Levstikovega ustvarjanja, je ta del predstavljen v samostojnem poglavju.
Iz francoščine je prevedel Gospo Bovaryjevo Gustava Flauberta, Polom Emila Zolaja, tri dela Honoreja Balzaca (Zgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Kmetje), roman Lepi striček Guya de Maupassanta, Carmen Prosperta Merimeeja, Tilla Ulenspiegla Charlesa de Costera, Islandskega ribiča Pierra Lotija ter esejistično napisano Zgodovino Anglije Andreja Mauroisa. Od angleško pišočih avtorjev je prelil v naš jezik dela pravih Britancev Walterja Scotta (Ivanhoe), Roberta Louisa Stevensona (Prigode Davida Balfourja) in Warwicka Deepinga (Sorrel in njegov sin, Usodovec); Američane: Jacka Londona (Dolina meseca), Pearl Buck (Mati), Kennetha Robertsa (Severozahodni prehod), Indijca Rabindrantha Tagoreja (Dom in svet) in Šveda Alexa Muntheja (San Michele). Iz nemščine je prevedel Prigode čebelice Maje Waldemarja Bonselsa, Symphonie pathetique Klausa Manna in Borgijci Klabunda. Posebej številni in pomembni pa so njegovi prevodi ruskih avtorjev: N. V. Gogolja (Taras Buljba), L. N. Tolstoja (Ana Karenina, Hadži Murat, Vstajenje, Vojna in mir, Kavkaške povesti), F. M. Dostojevskega (Ponižani in razžaljeni, Zločin in kazen, Zapisi iz mrtvega doma, Besi, Selo Stepančikovo, Bratje Karamazovi), A. S. Puškina (Povest Belkina, Pikova dama, Stotnikova hči), M. J. Saltykova Ščedrina (Gospoda Golovljevi), M. Gorkega (Foma Gordjev, Mati, Artamonovi, Letoviščarji, Vasa Železnova), L. Andrejeva (Rdeči smeh), A. Tolstoja (Kruh, Trnova pot), V. Katajeva (Blešči se jadro mi samotno), N. Ostrovskega (Kako se je kalilo jeklo) in E. Grina (Veter od juga)* (9)
IZ SPOMINOV
Leta 1915 je izšlo eno izmed njemu najljubših del, ki jih je kdajkoli prevajal, roman francoskega pisatelja G. Flauberta, Gospa Bovaryjeva.
„Meni se je pokazala mnogo prezgodaj, dvajsetletnemu, duhovno nedozorelemu mladeniču, ki sem jeseni leta 1906 stopil na pariški asfalt. Prve odvečne franke – pa kaj odvečne, saj sem si moral utrgati tri kosila! – sem dal zanjo; in v zahvalo se mi je razodela v neusmiljeno strašni nagoti Flaubertove objektivnosti, ki me je začudila in poparila tolikanj, da je za las manjkalo, pa bi jo bil za zmeraj zgrešil. Proti koncu se je vtis nekako uravnotežil; zaprl sem knjigo z občutkom silnega, veličastnega doživetja, ki bo terjalo od mene še mnoge, mnoge rasti, preden mu izmerim globino in dogledam dno. Za Flauberta v izvirniku sem bil pač odločno prezelen.”
Vladimir Levstik, Moja srečanja z Gospo Bovaryjevo; Knjiga, 1953
IZ SPOMINOV
„Kako se je zgodilo, da sem poslovenil razen „Idiota”, ki ga je prevel g. Vladimir Boršnik – skoro vse pomembnejše romane Dostojevskega?
Mislim, da me je najprej spravil na to misel g. Fran Govekar, urednik „Slovana”, pri katerem sem l. 1905. že sodeloval.
Videč, da se ukvarjamo z ruščino in rusko literaturo, mi je jel prigovarjati, naj prevedem „Zločin in kazen”, češ, nekaj Dostojevskega moramo Slovenci vsekako dobiti in „Slovenska matica” bi gotovo založila prevod. Z drznim pogumom sem se lotil dela in v dveh mesecih poslovenil ves debeli roman.”
Vladimir Levstik, Moja srečanja z Dostojevskim, Življenje in svet, 1931
