Leta 1947 sta se z ženo Franko preselila v Celje, na sedanjo Pleteršnikovo ul. 1.
Dokler so mu dopuščale moči, je svoje prevode za vsako izdajo temeljito predelal, dostikrat pa besedilo kar na novo prevedel.
Tako se je še v zadnjem letu življenja (1957) ukvarjal s ponovnim prevajanjem dela (prvič izšlo 1929) Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega, ki je nato še večkrat izšlo, nazadnje v znani zbirki Sto romanov, leta 1989.
Prijetno razvedrilo pa mu je pomenil oddih v Zgornji Savinjski dolini, kamor je odhajal na ribolov kot v mladih letih.
Ob njegovem jubileju so mu po prizadevanjih pisateljev Bena Zupančiča in Ivana Potrča dodelili tudi dostojnejšo pokojnino, kajti telesne moči so ga vedno bolj zapuščale in vid mu je zelo opešal, tako da je le z muko in z ženino pomočjo še pripravljal zadnje prevode za nove natise.
Po dobrih desetih letih bivanja v Celju je tu v svojem stanovanju 23. decembra 1957 umrl. Pokopan je na celjskem mestnem pokopališču. Vdova Franka mu je postavila nagrobni spomenik iz podpeškega kamna, izdelan po načrtih dipl. inž. arh. Lada Khana. Na grob so mu zasadili bor, kakor je že v mladosti napisal v svoji pesmi (LZ 1906), na spomeniku pa sta vklesana verza iz epitafa, ohranjenega v njegovi rokopisni zapuščini: „Sanje mi vstajajo v Savne srebrne, pokoj mi stažijo celjske gore…” Po treh letih (1960) so prav tam pokopali še njegovo vdovo Franko.* (31)
