Pomen obnove mirnskega gradu

Njegovi začetki segajo že v 11. stoletje; stavbo zaznamujejo romanske, gotske, renesančne in baročne stilne značilnosti. Ena poglavitnih kvalitet gradu je njegova slikovita in neokrnjena umeščenost v krajinsko podobo. Med posameznimi stavbnimi členi so še posebej pomembni ohranjeni avtentični poznogotski šilastoločni portali iz 15. stoletja in obnovljena velikopotezna zasnova arkadnih galerij iz sredine 17. stoletja, ki na dvoriščni strani obtekajo celotno stavbo. Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba – palacij sodi med najmogočnejše tovrstne stavbe pri nas. Ne nazadnje pa mirnski grad zasluži pozornost kot eden redkih v celoti obnovljenih med vojno porušenih gradov na Dolenjskem.
Mirnski grad je ena v žalostni vrsti 48 grajskih stavb, ki so jih požgali partizani med drugo svetovno vojno na območju Dolenjske in Bele krajine. Hkrati pa je edina grajska stavba, ki je bila po vojni skoraj povsem podrta in nato v celoti ponovno zgrajena. Strokovno takšne ponovne zgraditve največkrat označujemo s terminom rekonstrukcija. Celostne ponovne graditve porušenih kulturnozgodovinskih spomenikov so na Slovenskem v primerjavi z drugimi evropskimi državami razmeroma redke, neobičajne in zaradi tega nanje morda še zmeraj gledamo nekoliko postrani. Prav zato gre mirnskemu gradu v okviru naše grajske dediščine posebno mesto. Prav je, da se nekoliko podrobneje pomudimo tudi pri teh vprašanjih, saj odpirajo mnoga nova obzorja.
Obnova mirnskega gradu nam lahko služi kot svojevrsten primer preizkusa uporabe različnih pristopov pri obnovi med drugo svetovno vojno in po njej podrtih dolenjskih grajskih stavb. Ponuja nam nekaj zanimivih odgovorov. Kot osnovo našemu razmišljanju je potrebno postaviti ugotovitev, da enotnega in splošno veljavnega načina obravnave in obnove grajskih razvalin seveda ni. Vsaka stavba zahteva poseben pristop. Vseskozi ugotavljamo, da je individualno pogojena kombinacija različnih pristopov in možnosti še najboljša rešitev. Osnova vsakega posega je dobra dokumentacija in analiza objekta. Odločitev o načinih obnove temelji na upoštevanju obstoječega stanja, historične dokumentacije, identitetnega pomena, realnih potreb in možnosti za revitalizacijo ter lege v krajini. Splošno veljavnega pravila za najboljši način obnove posameznega spomenika ni in ga nikoli ne bomo iznašli. Imamo samo nekaj primerov dobro in mnogo primerov slabo obnovljenih historičnih stavb, iz katerih se lahko mnogo naučimo. Prav mirnski grad je tozadevno eden najbolj zanimivih.
Pri odločitvi za popolno rekonstrukcijo ne moremo mimo dejstva, da je bila stavba po miniranjih v 50-ih letih porušena do te mere, da je bila njena obnova tudi s stališča spomeniške službe brezupna. Grad so celo zbrisali s seznama kulturnih spomenikov. Glede na številne druge, bolje ohranjene med drugo svetovno vojno porušene gradove, ni bilo nobenega upanja, da bi ga lahko ohranili vsaj kot skromno razvalino. S stališča uradnih institucij je bil torej odpisan in morda prav zaradi tega tudi primeren za kakšen bolj tvegan konservatorski eksperiment. Ko so se v 60-ih letih pričela obnovitvena dela, je bila edina možnost prezentacija razvalin, ki bi jih morda lahko uredili v prizorišče na prostem. Vendar pa bi bil takšen pristop k obnovi, če ga pretehtamo z današnjimi izkušnjami, zgolj sam sebi namen. Ostanki so bili precej skromni in so se zaradi vremenskih vplivov naglo razkrajali. Če bi jih zgolj očistili in prezentirali brez večjih dodatnih posegov, bi celota še najbolj spominjala na kakšno arheološko najdišče. Ostanke bi namensko lahko uporabljali le v toplih mesecih. Pri tem pa bi bilo vprašljivo redno vzdrževanje, saj je kompleks precej odmaknjen od naselja in ne bi imel stalnih uporabnikov. Tako je bila na mirnskem gradu delna rekonstrukcija, ki bi omogočila trajno revitalizacijo, že od vsega začetka edina smiselna. Ob pričetku del seveda nihče ni niti upal pomisliti na popolno rekonstrukcijo celote v nekdanjem obsegu. Ta se je šele postopoma izkazala kot realna, mogoča in upravičena. Nove strešine zagotavljajo najboljšo zaščito ohranjenim sestavinam, vsak, po originalnem vzoru na novo pozidani del, pa je bistveno oplemenitil sicer skromne ostanke. Pri vseh posegih je bilo vseskozi prisotno zavedanje, da so restavracijski posegi namenjeni izključno zavarovanju ohranjenih originalnih sestavin in povečanju njihove razumljivosti. Pomembno je, da je bila pri rekonstrukciji spoštovana celota iz vseh dokumentiranih zgodovinskih obdobij in nobena zgodovinska plast ni bila žrtvovana na račun druge, starejše.
Kvalitetno celostno rekonstrukcijo je omogočalo dejstvo, da je bilo ohranjenega dovolj originalnega gradiva in je obstajala dovolj natančna dokumentacija. Opravičevali pa sta jo dejstvi, da je bil grad pred porušitvijo pomembna prvina regionalne identitete in je v svoji pojavnosti predstavljal nepogrešljiv del krajinske podobe Mirnske doline. Ostaline so nudile dovolj podatkov o vseh ključnih značilnostih celote, tako v tlorisni zasnovi, kakor tudi v vertikalnem prerezu. Ohranili so se podatki o višinah vseh stropnih konstrukcij grajskega jedra in tudi obzidja z nivoji arkadnih hodnikov, obokov. Ohranjena pa je bila tudi dovolj izčrpna historična fotografska dokumentacija. Nobena ključna sestavina torej ni bila rekonstruirana zgolj na podlagi domnev. Rekonstrukcijo je pričel posameznik s svojimi sredstvi in s pomočjo majhnega kroga prijateljev, skoraj brez podpore širše skupnosti. Pri celostni rekonstrukciji mirnskega gradu je šlo predvsem za željo, da bi na najboljši možni način ohranili in zavarovali ohranjene sestavine ter povečali njihovo povednost. Šele na drugem mestu je bila želja, da bi prikazali vsaj skromen delček tistega, kar je Dolenjsko bogatilo skozi stoletja in je danes za vse večne čase izgubljeno. Gre torej za strokovno povsem utemeljen konservatorski postopek in ne za odražanje novih ideologij.
Vsekakor je najpomembnejše, da so pri obnovi nespremenjene ohranili vse avtentične ohranjene dele, na novo dodane sestavine pa se od originalnih dovolj dobro razlikujejo. Na novo dodani deli originalne ščitijo in povezujejo v celoto in tako povečujejo njihovo povednost. Spoštovanje pristnosti (in ne le estetske vrednosti) je bilo eno temeljnih načel pri obnovi mirnskega gradu. Pomembno je, da je bilo na tak način mogoče ohraniti vse originalne sestavine, celo ostanke originalnih ometov in tlakov, ter ohranjenih zidov ni bilo potrebno utrjevati s tveganimi metodami, ki bi spremenile njihove osnovne značilnosti. Novi deli so posnetki starih, dokumentiranih s fotografijami. Ugotavljamo lahko, da novi deli v celoti in v podrobnostih posnemajo stare, podrte, tako v tlorisu, gabaritih, kakor tudi ključnih detajlih. Takšna rešitev je bila najbolj enostavna in tudi najmanj tvegana. Težave so se pojavile zlasti tam, kjer ni bilo zadovoljive historične dokumentacije, ali tam, kjer so utilitarne prezidave v drugi polovici 19. stoletja zabrisale prvotno podobo. Potrebno je bilo uvesti sodobne, a hkrati dovolj nevtralne rešitve, ki niso smele preglasiti celote.
Zanimivo vprašanje obnove mirnskega gradu predstavlja uporaba gradiv pri ponovni gradnji historičnih sestavin. Pri restavriranju historičnih spomenikov ima uporaba starih materialov in tehnik vedno prednost pred uvajanjem novih. Ti so dopustni le, če zagotavljajo boljše rezultate in so dobro preizkušeni. Napačno uporabljene sodobne tehnologije lahko namreč trajno in docela uničijo originalne strukture. Po drugi strani pa morajo biti rekonstruirani deli vedno prepoznavni kot taki in se morajo dovolj dobro ločiti od originalnih. Ti dve načeli sta bili bistveni za odločitev o uporabi gradiv in tehnologij pri obnovi mirnskega gradu. Zaradi obsežnosti in stopnje ohranjenosti objekta, ekonomskih razlogov in sodobnih tehničnih zahtev je bilo ob starih gradivih nujno potrebno uporabiti tudi nova, predvsem umetni kamen, armirani beton in modularne, industrijsko izdelane opečne zidake. To prakso je na Slovenskem začela uveljavljati spomeniška služba od druge polovice 50-ih let naprej. Zaradi izredno velikega števila obsežnih in močno ogroženih objektov pač ni bilo mogoče misliti na izključno uporabo avtentičnih materialov. Takšen pristop je lahko sporen zlasti pri najkvalitetnejših arhitekturnih spomenikih, na primer tam, kjer je zidovje oblikovano v kamnu in neometano. Na mirnskem gradu pa je bil takšen pristop povsem utemeljen in upravičen. Nova gradiva se po strukturi ločijo od originalnih in jih tako lahko dovolj dobro razločujemo, z ustrezno izbiro pa ni prišlo do grobega kontrasta med originalnimi in novimi deli. Tako smo torej ponovno dobili nekdanje oblike, ki pa z uporabo sodobnih gradiv jasno kažejo, da so plod restavracijskih posegov. S končno obdelavo sodobnih gradiv, ko bodo odlitki iz umetnega kamna kamnoseško obdelani in ustrezno tonirani ter zidovi iz industrijsko izdelanih modularnih zidakov ometani, bo celota dobila enovito podobo, ki bo le ob nadrobnem ogledu razkrivala, kaj je avtentično in kaj plod restavracije. Hkrati pa najnujnejša uporaba armiranobetonskih konstrukcij zagotavlja ustrezno statično stabilnost celote. To je najbolj opazno pri ponovni pozidavi masivnih arkadnih slopov v pritličju, kjer so nekdanjo ometano pozidavo iz opečnih zidkov nadomestili s prefabriciranimi elementi, povezanimi z armiranimi vezmi.
Potrebno je priznati, da je med obnovo prišlo tudi do nekaterih nerodnih rešitev. Mislimo predvsem na oblikovanje strešne konstrukcije nad prizidkom ob južnem obzidju in nad zahodnim vhodom v kompleks in na izvedbo nekaterih likovnih in konstrukcijskih detajlov. Do teh rešitev je prišlo deloma kot posledica nepopolne ali napačno interpretirane historične dokumentacije, deloma zaradi manj posrečenega reševanja napak, storjenih ob utilitarnih prezidavah v 19. stoletju. To je morda najbolj očitno na dvoriščni fasadi južnega prizidka ob okroglem stolpu. Vendar pa je potrebno poudariti, da so to le manjši spodrsljaji, ki jih bo ob nadaljevanju prenove mogoče zlahka in brez posledic odpraviti.
Veliko večjo nevarnost za celoto pa lahko pomenijo posegi v bližnji okolici, ki smo jim priča zlasti v zadnjih letih. Požig in povojna rušenja grajskih stavb širše krajinske podobe niso mogli uničiti. Podoba razpotegnjenega grajskega kompleksa v kotu doline, ki se s presledkom močvirnatih travnikov ob reki navezuje na strnjeno naselje ob cerkvi, oba slikovita obokana kamnita mostova in grajski gospodarski kompleks z ribnikom – vse to je bistvena kvaliteta celotnega področja. Zato je povsem nedoumljivo, da bo to skozi stoletja izoblikovano ubranost dokončno uničil prav naš čas. Abotne, z ničemer upravičene utilitarne prezidave grajske pristave, ki je nepoškodovana prestala vojno in vsa povojna rušenja, izničujejo ta historični spomenik prav na prehodu v novo tisočletje. Ob reki Mirni, tik starodavnega kamnitega glavnega mostu, so pravkar zrasla nova, arhitekturno povsem zgrešena poslopja osnovne šole, ki so grobo presekala značilno krajinsko podobo in grad vizualno odrezala od naselja. Tako sredi »neslutenega razvoja in napredka« izgubljamo eno temeljnih krajinskih vrednot in kvalitet, ki je doslej spremljala rodove skozi stoletja. S tem pa mnogo izgubljajo sam grad, kraj in celotna Dolenjska.
Pri obnovi slehernega historičnega spomenika vedno tehtamo, kaj s posegi pridobimo in kaj izgubimo. Pogosto je počasnejši propad boljši od nagle in nepremišljene obnove, ki lahko za vselej uniči originalno pričevalnost spomenika. Vsekakor je prioriteta obnove vsakega spomenika, da v največji možni meri ohrani in zavaruje avtentično stavbno substanco. Če danes opazujemo mirnski grad, lahko z veseljem ugotavimo, da smo z obnovo izredno malo izgubili in izjemno veliko pridobili. Pomembno je, da so grajski grič in z njim kraj, dolina in pokrajina ponovno dobili svoj grad kot pomemben prostorski poudarek in močan identitetni simbol. Nepovezani fragmenti so ponovno združeni v enovito povedno celoto. S ponovno zgrajenimi deli so ohranjene sestavine dobile smisel in trajno zaščito ter možnost za vsebinsko izrabo. Rekonstrukcija je zvesta tako celoti kakor drobnim detajlom. Grad je ponovno dobil svojo pojavnost v krajini in drobno strukturo. Posebej pomembno je, da je zastrešena in tako neokrnjeno trajno zaščitena izredno pričevalna avtentična substanca v grajskem jedru. S celovito rekonstrukucijo arkadnih hodnikov smo povrnili enega najlepših tovrstnih motivov na dolenjskih gradovih. Na mirnskem gradu lahko ta enkratni arhitekturni motiv prepleta stebrov, lokov in stopnišč spet doživljamo v igri svetlobe in senc. Estetsko občutje, ki ga ne more posredovati nobena fotografija, načrt ali model. Tukaj ga lahko doživimo ob različnih dnevnih svetlobah, različnih letnih časih, v zvezdnatih nočeh, ko iz doline mežikajo luči. Celota ni več neka oddaljena zbledela podoba iz dedkove pripovedi, ampak spet oprijemljiva realna celota, ki pripoveduje zgodbe iz devetih stoletij svojega obstoja. Niso to vselej lepe zgodbe; so vrhunci in padci, tako pač kot v vsakem življenju. A te zgodbe nas učijo, da sta življenje in ljubezen vselej premagali zlo, vojna nasilja in neumnost. Obnova, ki jo profesor Marko Marin dobrih 900 let po nastanku gradu z velikim znanjem in srčno toplino vodi k upajmo da srečnemu koncu, pomeni samo eno postajo na življenjski poti mirnskega gradu. Celota ohranja spomin na številne pretekle rodove in hkrati pomeni priložnost za prihajajoče. Spet in čedalje bolj postaja del naše zavesti in ponosa. Njegove velike ali majhne oblike, velike ali majhne zgodbe spet bogatijo in plemenitijo ta košček naše domovine. Zaželimo mu, da bi spet živel še dolgo ter z vsem lepim in radostnim polnil srca svojih obiskovalcev.

Sestavek povzema besedilo iz dela Igorja Sapača Obnova mirnskega gradu, 2004.