Da bi si peki zagotovili redno oskrbo s cenejšo moko, so premožnejši med njimi zakupili mline. Takšna sta bila Karel Sima (Zima), ki je posedoval Kalvarijski mlin, in Hugo Ordnung, ki je na dražbi kupil nekdanji Novakov mlin na Hudinji.
Mestna oblast v Celju je v delovanje cehov stalno posegala. Na cehovskih skupščinah je bil vedno prisoten tudi prestavnik mesta – obrtni komisar, obratno pa so predstavniki cehov sodelovali z različnimi področji mestne uprave. Za povezavo z oblastjo so skrbeli cehmojstri; peki so volili dva, ki sta za svoje delo prejemala tudi plačilo. Razvoj je polagoma začel preoblikovati tradicionalne obrti, proces pa je še pospešila industrializacija, ki je zajela mesto po prihodu železnice leta 1846. Kljub propadu številnih obrti se je pekovska še okrepila, saj so se ljudje priseljevali, število prebivalstva je naraščalo in so se potrebe po kruhu kot osnovnemu živilu večale.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
