“Študijska” in njena pisna dediščina kot vez med industrijo in kulturo

V zapuščini prvega urednika Koroškega fužinarja Avgusta Kuharja – hrani jo Koroška osrednja knjižnica – so tudi pisma, ki mu jih je poslal dr. Franc Sušnik, takratni ravnatelj Študijske knjižnice in ravenske gimnazije. Korespondenca med pomembnima možema tedanjega časa razkriva močno navezo med kulturo in šolstvom na eni ter železarno na drugi strani, njena sporočilnost pa je aktualna še danes, čeprav v luči spremenjenih družbenih razmer.

Olvasás tovább

Štiristo let železarstva v Mežiški dolini. Častitljiva obletnica industrijske panoge, ki je zaznamovala premnoge generacije in pisala tudi usode naših krajev … Plemenito jeklo ravenskih fužinarjev je poneslo ime Ravne v svet. V domačem okolju pa sta, kot je zapisal že dr. Franc Sušnik, veljavo temu imenu dajali ravenska gimnazija in nekaj let kasneje ustanovljena Študijska knjižnica. Z udarniškimi šihti so fužinarji pohiteli, da so prostore za prvo silo opremili.¹ In: Skeptični meščanski intelektualec se je posmihal: kaj bosta v tem Guštanju gimnazija in študijska knjižnica?! – toda mladina in delavci so verovali, da bo gimnazija in da bo tudi nje neobhodna družica: študijska knjižnica.²

Že v prvih letih zaposlitve, ko sem se kot mlada sociologinja zaposlila v Koroški osrednji knjižnici (KOK) dr. Franca Sušnika na Ravnah, sem skozi domoznansko delo (to mi je še posebno ljubo) spoznavala bogato kulturno dediščino te ustanove. A še zdaj, po več kot petindvajsetih letih delovne vneme in s skoraj vsakodnevnim popisovanjem ter urejanjem zapuščin in rokopisnega gradiva, vedno odkrijem kaj novega, zanimivega, vrednega. Tako se je zgodilo tudi pred časom, ko sem se v dobi splošne epidemije, zapiranja, distanc – takšnih in drugačnih, kljub splošnim prepovedim kakršnih koli bližin, »družila« z zapuščino Avgusta Kuharja. Pri natančnem popisu sem naletela tudi na pisma, šestinšestdeset jih je, dr. Franca Sušnika Avgustu Kuharju – Prežihovemu Gustlu, novinarju, racionalizatorju in predvsem uredniku ter pobudniku železarniškega časopisa Koroški fužinar. Ta segment se mi je zdel ob jeklarskem jubileju primeren za podrobnejši prikaz. Pisma, ki jih je Kuhar pisal Sušniku (in so bila popisana že v okviru Sušnikove zapuščine), so bistveno obsežnejša, in jih bom prepustila kasnejši podrobnejši obravnavi v kateri od domoznanskih publikacij.

Skozi svoje poklicno delo in že prej v otroštvu ter mladosti sem spoznavala resnični pomen ravenske »fabrike«. Njeno vseprisotnost v življenju kraja in ljudi – z udarniškim delom delavcev, naših dedov in očetov, z donacijami za kulturo in šport, s podporo pri realizaciji številnih dogodkov, s sredstvi za delovanje nekaterih institucij, v pričakovanju, da bo oče prinesel domov »Fužinarja«. Nostalgija po starih časih? Lahko je tudi to, a takšno razmišljanje mora biti tudi sporočilo za čas, v katerem živimo: S pravimi ljudmi na pravih mestih se da. Tudi danes. To verjamem. A le z združevanjem, s smelim, jasnim in svobodnim pogledom v prihodnost, s skupnim delom vseh deležnikov lokalne skupnosti in s pravo vizijo.

Vizijo ljudi, kot so bili Sušnik, Kuhar, Klančnik, Fale …

Sprašujem se, ali je bil Avgust Kuhar v težkih povojnih letih res le pravi človek na pravem mestu. Dr. Franc Sušnik je po njegovi smrti v Koroški fužinar v članku Morda je tisti dan tudi tebi umrl prijatelj zapisal:

/I/n ko bo morda pozabljeno, da je bil nekdaj sekretar ravenske železarne, da je bil njen duhovni propagandist, šef njene higienske in tehnične varnostne službe, ko morda že ne bo nikogar več, ki bi povedal, kaj je storil za gimnazijo, za muzej, za študijsko knjižnico, ko bosta na polici samevali njegovi dve na Ravnah napisani, za jugoslovansko industrijo pionirski knjigi Delovna varnost in Racionalizacija, bo štirinajst letnikov Koroškega fužinarja pričalo o svojem očetu kakor trajen spomenik.³ Ob tem lahko danes, v letu 2020, dodam, da o tem priča ne le štirinajst, temveč kar sedeminpetdeset letnikov sedaj že digitaliziranega (dLib) Koroškega fužinarja (tudi Informativnega). Po njegovi smrti so ga urejali še trije uredniki (Marjan Kolar, Jože Šater in Andreja Čibron Kodrin), »študijska« pa ga je v tiskani in digitalni obliki shranila za zanamce.

Prim. mag. Franc Verovnik je leta 2016 objavil knjižico o življenjski in poklicni poti Avgusta Kuharja. V njej je podrobno opisano njegovo življenjsko delo, posebna poglavja so v knjigi posvečena tudi njegovemu »železarniškemu« obdobju. Sama se bom v okviru tega prispevka omejila na že omenjene drobce iz pisem dr. Franca Sušnika Avgustu Kuharju.

SUŠNIKOVA POHVALA KUHARJA: PIŠEŠ KRAJU IN SEBI SPOMIN

Pisma dr. Franca Sušnika Prežihovemu Gustlu segajo predvsem v obdobje med letoma 1951 in 1962. Šestin- šestdeset jih je, večina jih je pisanih na roko, datiranih, a brez navedbe kraja nastanka. Seveda lahko sklepamo, da je vsaj večina pisem in sporočil napi- sanih na Ravnah, v Študijski knjižnici, kjer je bil dr. Sušnik takrat ravnatelj gimnazije in knjižnice. Potovala so na zelo kratki razdalji do Avgusta Kuharja, ki je imel svoj sedež v ravenski železarni. Naslavljala sta se z »Dragi« in se tikala, kar kaže na njun pristen odnos.

V prvem pismu dr. Sušnik obvesti Avgustu Kuharja, da pride na Ravne dr. Slodnjak s študenti, da prihajajo zaradi Voranca in želijo predvsem njega (Gustla). V pismu, ki je datirano z dnem izida prve številke Koroškega fužinarja, 29. novembrom 1951, mu zapiše le kratko sporočilo: Krasno kulturno delo si storil s Koroškim fužinarjem.4 Tudi v nekaterih kasnejših pismih Sušnik daje priznanje Kuharje- vemu delu: Ko pa tvojo besedo čujem in berem, se zavzamem: ker se mi zdi, da čujem svojo besedo in svoj glas.⁵ In kasneje leta 1955 še: Fužinar je tak, da sem res navdušen. To so pretresljivo lepe besede tam tvoje na 11. strani na koncu! In Uršljo goro si tako krepko postavil! Zdaj kar tvoje reči prebiram: žlahtne so, prelepe, duhovite, kar vrejo iz tebe. Iz tebe? Menda kar iz te zemlje.⁶ In tudi: Čudovit mojster si. Tako, kot iz tebe duh te naše zemlje govori – kakor ti znaš natrositi biserov po svojem Fužinarju: to je enkratno!⁷ V enem izmed pisem Sušnik omenja, da bodo še čez leta segali po njem (Koroškem fužinarju) in cenili kulturno razumevanje železarne.⁸

Sušnik je delo Avgusta Kuharja zelo cenil in tega tudi ni skrival, saj skoraj ni pisma ali krajšega sporočila, v katerem ne bi omenjal »Fužinarja« s prispevki v njem. Eno največjih priznanj za delo pri Koroškem fužinarju mu je Sušnik dal v sporočilcu: Ni bilo dobro, da sem »fužinarja« že zjutraj dobil. Zdaj je ura eno in ves dopoldne nisem naredil nič za šolo, ker sem obsedel ob »fužinarju«. Pišeš kraju in sebi spomin.⁹

Dr. Sušnik mu je pomagal tudi pri pridobivanju člankov in prispevkov za časopis, tudi sam je marsikaj prispeval. Po drugi strani pa je potem Kuhar v Koroškem fužinarju objavljal prispevke, ki so se dotikali gimnazije in Študijske knjižnice, razna poročila o delu in uspehu dijakov ter sezname literature. Šlo je za sodelovanje na vseh področjih. Pogosto sta si pomagala pri »odkrivanju« oseb na različnih fotografijah za objavo. Sodelovanje je bilo vzajemno, tudi na drugih področjih, od izdajanja pomembnih domoznanskih knjig v tistem obdobju (Mohori-čeva Industrializacija Mežiške doline, Prežihov zbornik …) do uresničevanja drugih idej. Med prebiranjem pisem sem dobila občutek, da je bila naveza Kuhar-Sušnik pravzaprav do neke mere tudi naveza med kulturo in šolstvom na eni ter železarno na drugi strani.

V PISMIH TUDI O MUZEJU, LJUDSKI UNIVERZI, GLEDALIŠČU …

Po ustanovitvi guštanjske gimnazije in nekaj let kasneje tudi Študijske knjižnice so se leta 1950 že začela prizadevanja za ustanovitev muzeja (ta je v začetku deloval v okviru knji- žnice), kasneje Delavskega muzeja. Prvo Sušnikovo pismo v zvezi s temi prizadevanji, poslano Kuharju, je iz leta 1951, v njem pa ravnatelj zapiše, da je že začel navduševati dijake slikarje (Meznerja, Boštjana, Lodranta), da naslikajo: Guštanj od Javornika sem ali s čečovskega roba /…/, v velikem formatu stare Prevalje /…/, reliefni zemljevid Mežiške doline. Na koncu pa še: Računam, da bi konec avgusta že lahko imeli na Ravnah vsaj kakih 40 m² primernega prostora za muzej.¹⁰ V februarju naslednjega leta zapiše, da mu bo ob priliki dal obračun dotlej uporabljenega denarja za muzej, v juniju istega leta mu poroča tudi o sestanku pri Brančurniku s Tuškom, Bašem, Zadnikarjem in Turnherjem, ker se ga Avgust Kuhar očitno ni mogel udeležiti.

Skozi vsa pisma (najbolj intenzivno v letih 1952 in 1953) teče beseda tudi v zvezi s prizadevanji za muzej in knjižnico, o zbiranju gradiva in eksponatov (tudi ob pomoči direktorja železarne Gregorja Klančnika), o primernem človeku, ki bi lahko delal za muzej …

Pisanja se vseskozi prepletajo z najrazličnejšimi pobudami in idejami, ki so se rojevale, in prav vse so bile za dobro našega kraja in ljudi. Tu je ideja o ustanovitvi Ljudske univerze na Ravnah z že sestavljenim konceptom honoriranja in stroškov njenega delovanja. Sledi še ena kulturna akcija: Guštanj mora dobiti gledališče – vsaj napol tako kot Jesenice: Koroško gledališče. Ne dvomim, da se bo denar dobil, nekaj v železarni, nekaj v bodočem proračunu mesta Guštanj, nekaj v okrajnem proračunu. Treba le ljudi.¹¹ Literarni krožek na Ravnah (v ustanavljanju) naj bi poskrbel za posebno Prežihovo sobo v okviru ravenskega muzeja, nadalje govori o ustanovitvi podružnice Ciril-Metodove družbe v Guštanju …

OŽIVITEV KULTURNEGA RAZUMEVANJA OŽJE IN ŠIRŠE SKUPNOSTI?

Predvsem razvoj kulture, umetnosti, šolstva, knjižničarstva in športa bi bil v težkih povojnih časih nemogoč brez vizije razvoja vseh prizadevnih ljudi, kot so bili Sušnik, Kuhar, Klančnik, Fale …, brez njihove zavezanosti temu kraju in ljudem. Tudi ne brez neštetih prostovoljnih ur »fabriških« delavcev. Po razbiranju in prebiranju tega delčka zapuščine lahko rečem, da najverjetneje Kuhar ni bil samo pravi človek na pravem mestu. Že sam njegov značaj je odražal nekaj več. Ob deseti obletnici njegove smrti je Marjan Kolar o njem med drugim zapisal: /S/vojega Koroškega fužinarja je imel zares rad in je ta čustveni osebni odnos neposnemljiva sestavina njegovega novinarsko-uredniškega sloga. Pisal ni zaradi kruha in urejal ne po službeni dolžnosti, ampak iz ljubezni do tega dela in iz čisto osebnega prepričanja, da je delavcem treba nuditi tudi duhovne hrane.¹²

Ob koncu si zasluži omembo še dopisnica, ki sem jo prav tako našla med pismi dr. Sušnika Avgustu Kuharju – ena izmed dveh, ki sta nedatirani. Iz samega zapisa je razvidno, da mu jo je Sušnik napisal kmalu po ustanovitvi Študijske knjižnice, najverjetneje leta 1950, saj govori o veliki pridobitvi našega kraja, »študijski«, ki se je terén niti ne zaveda. Seveda mora takšna pridobitev imeti tudi svoj svet. Dr. Franc Sušnik mu v sporočilu zapiše petnajst osebnosti, ki jih sam vidi kot možne kandidate za Svet Študijske knjižnice. Kuharju pa postavi vprašanje, koga izmed njih izbrati, in dopiše: Imena so kompromis med »kulturniki« in »vplivniki« + tradicionalna garnitura naših prijateljev.¹³ Očitno je bil sprejeti kompromis pravi, saj je »študijska« preživela, se razvijala do danes (več kot 70 let) in zagotovo se bo tudi v prihodnje.

Ob tem nehote pomislim le dobro desetletje nazaj, ko se je v nekih čisto drugih časih in razmerah tedanja urednica tako zelo trudila obdržati nekoč tako naš, »fabriški« list pri življenju. Malo me razžalosti – res ni šlo drugače? – mogoče s kakšnim kompromisom vseh pristojnih. V naslednjem trenutku pa me prevzame zadovoljstvo ob misli na to domoznansko publikacijo, ki bo (upam) naše ljudi ponovno pozitivno presenetila, kot je svoje dni »Koroški fužinar« vsakokrat navdušil tudi mene, in hkrati v upanju na oživitev kulturnega razumevanja lokalne skupnosti, vseh koroških občin in ne nazadnje tudi države.

OPOMBE:

¹ Sušnik, Franc: Študijska knjižnica Ravne na Koroškem, 1970, str. 2.

² Sušnik, Franc: Študijska knjižnica Ravne na Koroškem, 1970, str. 4.

³ Koroški fužinar, 1964, št. 11-12, str. 3. 4 Pismo (8), 29. 11. 1951.

⁴ Pismo (8), 29. 11. 1951.

⁵ Pismo (10), 20. 12. 1951.

⁶ Pismo (46), 1. 2. 1955.

⁷ Pismo (62), 26. 11. 1960.

⁸ Pismo (61), 13. 7. 1960.

⁹ Pismo (57), 19. 2. 1958.

¹⁰ Pismo (2), 9. 7. 1951.

¹¹ Pismo (14), 7. 2. 1952.