Kot je bilo v povojnih letih v navadi, je velika večina Brkincev odšla s trebuhom za kruhom, na obalo, v mesta, v Italijo, Ameriko, Avstralijo in še kam. Tudi Slavka. Doma so ostali tisti, ki so skrbeli za domače posesti, za družine. Ljudje so ustanavljali folklorne skupine ali pevska društva ali gledališke skupine, kjer se je plesalo, igralo, pelo. Tako je bilo tudi z Brkinci Občina Hrpelje Kozina. Ena takih skupin je Folklorna skupina Brkini, ki je ob desetletnici delovanja (2009) skupaj s Slavko Cetin Čufar izdala knjigo Brkinske stezice. Ob gledanju fotografij porok, praznovanj in dela na kmetiji se nam stoži po starih navadah in običajih, po druženju, sodelovanju, skupnosti, ki jo pozabljamo, po grabljenju sena na roke, po gonjenju krav na pašo, po ročno sešitih poročnih oblekah in gvantih, po dišečih jabolkih in domači klobasi. Morda še za čim.
Življenje Brkincev je bilo veselo in žalostno, lepo in manj lepo, največkrat pa predvsem neizprosno, najsibo zaradi zgodovinskih dogajanj na področju, najsi bo zaradi migracij v svet ali zaradi bolezni, vojn in vremenskih neprilik. Domačini so samonikli, pripadajo rodni zemlji zvesto in s srcem. „Pripadnost rodni zemlji nosijo v sebi vsi, ki so jih ekonomske krize prisilile v iskanje kruha na vseh koncih sveta. Brkinci so znali spretno izkoristiti naravne danosti za proizvodnjo hrane,” piše o Brkincih dr. Stanislav Renčelj v knjigi Brkinske dobrote an buot in danes. Domačini so se znali znajti po svoje, sušili so sadje v t.i. pečnicah, izdelovali jabolčnik, kis, kuhali slivovko, pridelali so in potem prodajali v Trst ali na Reko krompir, zelje, fižol, mleko, drva, oglje, gobe, se ubadali z drobnico. Potoki in reke so poganjali številne mline in žage. Stare sušilnice za sadje, mlini, stiskalnice in brkinski kotel so simbol brkinskega življenja nekoč, danes manj. Priprave jedi in praznična dogajanja dajejo brkinskemu prostoru vsebino, saj so t.i. opasila (Opasilo) prava priložnost za oživljanje starih navad. Dandanes so v marsikateri vasi izginila, ponekod pa prerasla v turistične prireditve, kot so vsakoletni Češpovi njoki v Slivju (Slivje, prvi vikend v spetembru). Opasila so hkrati priložnost za oživljanje kulture, domačih pesmi in besed, oblačil in plesov, kar prispeva k ohranjanju etnoloških vrednot. Skromnost ljudi je primorala k iznajdljivosti. Za Brkince so značilne jedi kot zelje, koleraba, kropir v zevn’ci, polenta, jetrna klobasa, gobe, njoki, štruklji. V preteklosti so o Brkinih pisali ali jih vsaj omenjali Peter ALeš (1786-1868) – Zaveden kmet ali najpotrebnejši nauki kmetijstva za nedeljske šole po deželi, Janez Bleiweis (1808-1882)- Navod, kako se češplje suše in slivovec kuha, Matija Rant (1848-1917) – Opis najvažnejših sadjereji škodljivih mrčesov, Anton Žnideršič (1874-1947) in še drugi. Sadjarstvo in živinoreja sta pridobila vodilno vlogo v brkinskem kmetijstvu. Trgovci so po vojni prihajali v brkinske vasi po čješpe, plačali so aro, kaparo, ki so jo potem domačini porabili ob vaškem opasilu. Nepogrešljivi vir prehrane in zaslužka je predstavljalo tudi mleko. Uporabljali so ga v ječmenovi kavi, s krompirjem, polento, močnikom; v tesni povezavi so še sirotka, pinjevec, puter. V Brkinih se ponašajo obenem z bogato ovčarsko tradicijo. Ob vodi, tudi ob kratkih potokih, ki poniknejo v kraška tla, so gradili številne mline in žage, ob večjih so se nahajale kovačije, ki so nudile usluge furmanom. Brkinke so hodile na žrnado: hodile so žet, da bi si kupile balo, fantje so hodili kosit, ali delat v gozd ali v rudnike. V Brkine so prihajali po zaslužek brusači iz Rezije. Brusili so nože, škarje, šila, rezila vseh vrst, popravljali dežnike. In seveda, tu so vsem znane mlekarice in jajčarice, iznajdljive, korajžne in komunikativne gospodinje s trgovsko žilico. Od hiše do hiše so zbirale pridelke, kot so jajca, puter, šnopc, ovčji sir, piščanci, grah, stročji fižol, gozdne jagode, maline, gobe, borovnice, šmarnice in drugo cvetje in jih nosile ob vsakem vremenu v Trst ali na Reko prodajat. Z jerbasom na glavi so pešačile najmanj 4 ure do najbližje železniške postaje, nekatere so prepešačile celotno pot do mesta. Nazaj so nosile kvas, kavo, petrolej, med potjo pa spletle nogavico ali dve. Otrokom so prinašale rožiče, bonbone, mandolate, konfete, možem pa tobak. Možje so v Trst ali na Reko vozili drva, oglje, seno, češnje, češplje, jabolka, zelje, mast. Za peke in krušarce so pripravljali frašće, drobir, ki so ga povezali v butare, navadno je bil les leske, gabra, brina, bukve. Za butare obstaja izraz fašine. Navadno so vozili do Bazovice, kjer so prespali, zjutraj pa mimo bolnice Marije Magdalene naprej do Škednja. Kuhane in lupljene vrbove šibe so uporabljali za pletenje košar. Ukvarajali so se seveda tudi s kontrabandom, tihotapstvom. Značilne za Brkine so ledenice. Največ jih je delovalo v letih 1850 do 1. sv. vojne. Najdlje so ostali zvesti naravnemu ledu gostilničarji na Kozini. Kupci naravnega ledu so bila pristanišča, mesnice, ribarnice, gostinci, zdravstvo. Led so vozili iz Brkinov z vozovi, ponoči. Ledenice so bili objekti za skladiščenje ledu. V Brkinih se je razvijalo čebelarstvo, zato je med eno pomembnih živil v prehrani skoraj vsakega Brkinca. Zanimivo je tudi bekarjenje, koline. Do nedavna je bilo ohranjenih še nekaj črnih kuhinj. Značilni za Brkine so pustni škoromati, ki so v zadnjih letih pod Unescovo zaščito. In ker živimo v času furij in divjanja, nam ljudje, kot je Slavka Cetin Čufar veliko dajo vedeti o tem, kako je bilo nekdaj. Slavka je pomagala pri pisanju celovečernih iger, tudi sama zaigrala in na tak način poustvarjala ljudsko izročilo skozi ples, glasbo, petje, igranje. Morda se na takšen način trgamo času izpod zob, kdo ve, vsekakor je kraj bogatejši tudi in predvsem zaradi ljudi, kot je gospa Slavka.
Del zgodbice, ki jo opiše Slavka v Brkinskih stezicah (str. 76):
Nekega dne je padal dež. Mož je vseeno sekal drva pod Lukovco in je prišel domov opoldne ves premočen in utrujen. Komaj je čakal, da se preobleče. Žena ga vidi in mu poda vedro (kalavnik) in mu reče: „Na, huodi mi jeskat vuodo, uglih ki si vsa muokr!” Mož ni nič odgovoril, bil je jezen, vzel je posodo in šel po vodo. Ko je prišel nazaj s polnim vedrom, mu pride žena naproti, da bi mu odvzela vedro, ker je potrebovala vodo. Mož je hitro prijel vedro z obema rokama, ga visoko dvignil in zlil vodo iz vedra po ženi in rekel: „Na, zdej si tud ti muokra in grješ lhku sama po vuodo!” Žena je začela kričati in ga zmerjati, češ da je zmešan in brez pameti. Nato je po vodo hodila sama, ko jo je potrebovala, se ve.
Slavka Cetin Čufar je svoji rodni vasi, Mršam v Brkinih, napisala pesem:
Brkinska vasica mala,
s ceste se jo vidi v soncu,
kako se je lesketala.
Dolga pot se vije po Krasu do kanala,
ki loči Kras od brkinskega vala.
Meni se zdi, da lepšega kraja ni,
kot se v mršanski mali vasici živi.
Življenje teče kot mlinsko kolo,
ki ga voda poganja v Brkinih močno.
Vaščani se mratrajo, da živijo,
da bi bili močni, kot si sami želijo.
Malo mladine in otroških glasov se čuje,
kreganja, zjanja in tekanja po vasi, če se sezuje.
V mršanskih hribih delo teži,
se težko dela, kopa in kosi,
ker vse je na hribu in se na hrbtu nosi,
sadje, butare in oprtnjak se prinese do vasi.
Po Peščah in Brdih ta drva so v pravih rebreh,
kar to žagat in nosit ni pravi nasmeh,
nosit ali jih vleč te prav pritiska po tleh,
zato je dosti močnih, se vidi na ljudeh.
Tudi če zapustiš jo, vasico Mrše,
nanjo vedno misliš še in še,
ker domače življenje ti vedno pritiska na srce,
da vedno se vračaš, da jo vidiš še in še.
