Kako so kuhale gospodinje na Celjskem

Za prehod od talnega ognjišča do štedilnika smo potrebovali tisočletja, prehod na uporabo plinskih ali električnih kuhalnikov in štedilnikov pa se je odvil v dobrih sto petdesetih letih. Z zamenjavo odprtega ognja se je morala spremeniti tudi posoda za pripravo hrane. Glinasta posoda je začela izginjati, nadomestila jo je pločevinasta loščena posoda, ki jo je od leta 1895 izdelovala tudi Westnova tovarna emajlirane posode v Celju. Tej sta se nekoliko kasneje pridružili še aluminijasta in steklena posoda.

Vzporedno z razvojem ognjišča – štedilnika se je spreminjal tudi nabor priporočljivega inventarja dobro urejene kuhinje. Obveznih šestdeset pripomočkov, ki sodijo v vsako urejeno kuhinjo iz Slovenske kuharice M. Pleweis iz konca 19. stoletja, se do prenovljene in dopolnjene izdaje iste kuharice Felicite Kalinšek ni bistveno povečalo, so se pa korenito spremenili ter dopolnili s pripomočki, ki jih je prinesel tehnični razvoj.

Pri pripravi hrane je v borih sto letih prišlo do bistvenih sprememb. Mestne pa tudi mnoge podeželske gospodinje so sredi 20. stoletja že kuhale na zidanih, železnih pa tudi na plinskih štedilnikih. Vodo za kuho in pomivanje je grel štedilnik, pri nekaterih že električni grelec. Kavni mlinček je bil še konec  19. stoletja zelo dragocen pripomoček in mnogokrat edini gospodinjski strojček pri hiši. Redkejša je bila mesoreznica, ki se je v pol stoletja spremenila iz navadne mesoreznice v kombiniran strojček za  kekse, špagete in drugo. Navadni lonec za kuhanje kave je dobil naslednika, to je kavovar. Glinasti model za potico se je prav tako močno spremenil, njegovi nasledniki so bili pločevinasti modeli najrazličnejših oblik in velikosti, hkrati s tem pa so se pojavili še pločevinasti modeli za žolce, sladolede, drobno pecivo in drugo.
Uživanje hrane je bil vedno poseben obred. Odvijal se je lahko v »hiši«, preurejeni kuhinji ali jedilnici. Kar je v meščanskem okolju predstavljala jedilnica, je v modernizirani kmečki hiši predstavljala »hiša«. V ta namen so nasproti peči postavili mizo s klopmi ali stoli. Nekateri so v hišo postavili še »mentrgo«, ki je služila za pripravo krušnega testa, lahko pa je opravljala tudi funkcijo pomožne mize.

Trdovratno se je na podeželju obdržal način uživanja hrane iz iste sklede, kadar je bil obrok sestavljen iz le ene vrste hrane. Kljub temu pa tudi meščani niso vedno jedli v jedilnicah in iz porcelanskih krožnikov.
Ponudba boljših celjskih gostiln se je v tistem času zgledovala po dunajskem vzoru. Povprečen obrok je vseboval juho, mesno jed s prikuho in sladico. Za glavno jed so ponujali različne vrste zrezkov, bržol in kotletov, različne pečenke itd. Raznovrstne so bile tudi priloge in sladice. Ponudba je bila tako raznovrstna, da je vsak gost lahko našel kaj za svoj okus in žep.