Izola se je v starem jedru »odpovedala« zelenilu in ga v njej odkrijemo s težavo.
Intenzivnejša vključitev zelenila se pokaže šele v začetku tega stoletja, čedalje bolj pa se uveljavlja tudi v sodobni praksi (Trg svobode, Bazoviška ulica, kompleks ob Drevoredu 1. maja s parkom, park ob pristanišču itd.). To je vsekakor prvina, ki je nepogrešljiva v sodobnih posegih po humaniziranju življenjskega prostora, kot oblikovna sestavina pa vendarle zastavlja kopico vprašanj, od skladnega vključevanja v samo historično aglomeracijo do izbire kultur iz kroga sredozemske flore. (Bernik, 1968)
Vir:
1. BERNIK, S. (1968). Organizem slovenskih obmorskih mest : Koper, Izola, Piran. Ljubljana: Mladinska knjiga ; Piran: Medobčinski zavod za spomeniško varstvo
