František Čap

František Čap in slovenski film

František Čap se je rodil leta 1913 v Čachovicah na Češkem v premožni družini. V Pragi je doštudiral agronomijo, zgodaj pa se je začel ukvarjati s filmom. Sprva je nastopil kot igralec v filmu Pred maturo (Pred maturitou, 1932), nato pa se je začel ukvarjati z režijo in pred drugo svetovno vojno postal ugleden režiser na Češkem. Deloval je tudi med drugo svetovno vojno, ko je bila Češka priključena Tretjemu rajhu in sodeloval s pomembnimi nemškimi igralci tistega časa. Snemal je pretežno lahkotne romantične filme.

Po vojni je sprva uspešno nadaljeval kariero, a po letu 1948, ko so na Češkem oblast prevzeli komunisti, je z mamo zbežal v Zahodno Nemčijo, kjer ga je srečal Branimir Tuma v iskanju filmskih strokovnjakov za Triglav film. V petdesetih letih so namreč bili filmi iz jugoslovanskih studiev začetniški in ker so kot taki imeli omejen propagandni učinek, zahtevali pa so veliko finančnih sredstev, je država filmsko produkcijo prepustila samo sebi. Ker so se od leta 1957 domača filmska podjetja financirala iz davka na vstopnice, se je produkcija začela obračati k lahkotnim temam. Najti režiserja, ki bi bil izurjen v snemanju lahkotnejših tematik, pa ni bilo preprosto. Triglav film je po neuspehu filmov Trst in Svet na Kajžarju iskal novo ime, ki bi rešilo slovenski film, in izbrali so Bojana Stupico, ki je bil tedaj najbolj priznan gledališki režiser, ter mu zaupali snemanje filma Jara gospoda po povesti Janka Kersnika. Nastal je prvi slovenski umetniški film, vendar pa je bil film iz različnih razlogov slabo sprejet, med drugim tudi zaradi izrazito gledališkega pristopa k režiji, in pri Triglav filmu so se odločili spremeniti politiko.

Tako se je direktor Triglav filma Branimir Tuma, po izobrazbi ekonomist, odločil, namesto iskanja domačih talentov za snemanje lahkotnih filmov, ki bi prinesli tudi komercialni uspeh, uvoziti izkušenega tujega režiserja, da bi posnel nekaj uspešnic, poleg tega pa bi se lahko od njega mladi filmski kadri česa naučili. Odločil se je za Čeha Františka Čapa, izkušenega tujega režiserja, ki je znal snemati komercialne filme, ki pa niso bili brez estetske vrednosti.  Tumova poteza se je posrečila, saj je nastala prva slovenska romantična komedija, Vesna, ki je bila velika uspešnica. Čap je bil priročna izbira tudi zato, ker se je spoznal na različne filmske veščine: montažo, adaptacijo scenarijev, samostojno je snemal za nemškega producenta in sodeloval z drugimi producenti.

Tuma je bil tudi sicer naklonjen pridobivanju sredstev za domačo produkcijo prek koprodukcij s tujimi podjetji. Odziv je bil dober, saj so bili stroški snemanja v Jugoslaviji nizki. To sicer niso bile prave koprodukcije, saj je Triglav film tujcem nudil predvsem organizacijsko in tehnično podporo, filmi pa niso bili visoke kvalitete. Veliko tovrstnih koprodukcij se je snemalo tudi v Piranu, vendar pa je to obdobje izredno slabo dokumentirano.

Čapu je vabilo ustrezalo, saj se v Zahodni Nemčiji ni najbolje znašel, čeprav je kljub svojim dvomom kmalu dobil delo v filmski industriji. Ob odhodu s Češke se je namreč bolj zanašal na svoje znanje iz agronomije: »Nisem več računal s tem, da bi še kdaj delal pri filmu. Nisem imel dobre predstave, kaj se na Zahodu dogaja. Edina gotovost je bila zame to, da sem bil diplomirani agronom, da imam v svojem majhnem kovčku statistike o konjih, kravah, svinjah in perutnini in da imam mamo, ki je bila izvrstna kuharica.« (Vrdlovec in Dolmark, 1981, str. 99)

Čap se je tako z veseljem odzval vabilu v Jugoslavijo, saj je prišel v varnejše življenjske pogoje, poleg tega pa so mu priskrbeli boljše delovne možnosti, z njim so ravnali kot z režiserjem evropske reputacije in ga nagrajevali. Za režijo so ga namreč v Jugoslaviji plačevali po zahodnih tarifah, zaradi česar je bil še manj priljubljen med slovenskimi filmskimi delavci, ki ga že tako niso marali, saj so v njem videli poosebljenje komercialnih in hollywoodskih teženj Triglav filma, kar je motilo tudi velik del kritikov. Mlade filmarje je bolelo, da jim ni takoj zaupal režije, ampak je želel, da začnejo kot asistenti in se tako najprej naučijo obrti od tujega režiserja, ki je imel ob prihodu v Slovenijo za seboj že 16 celovečernih filmov.

Čapovi filmi za Triglav film

Vesna (1953)

Prvi film, ki ga je Čap posnel v Sloveniji, je bila romantična komedija Vesna. Vesna je postala uspešnica, ki je predstavljala nov tip filma hollywoodskega videza, ki je imel tudi hollywoodski efekt, saj je prinesla filmske zvezde, izreden obisk kinodvoran in prodajo v tujino. Scenarij je napisal Matej Bor, vendar je bil, kakor opozarja Vrdlovec (2013, str. 181), njegov scenarij veliko prekratek za celovečerec in slovenski režiser ne bi iz njega nikoli naredil filma hollywoodskega videza. Za ta učinek je Čap scenarij precej predelal.

Z Vesno je Čap vpeljal novo raven kvalitete filmskega izraza, saj je posneta z obrtniško spretnostjo in tehnično brezhibna. Zgodba je tekoče podana, ritem ne popusti do konca filma, dialogi vsebinski, montaža elegantna, humorni vložki pa duhoviti. Čap je znal delati z neprofesionalnimi igralci oz. jih je poiskal, da so bili čim bolj pristni. Franek Trefalt je bil še študent igre, Metka Gabrijelčič, Jure Furlan, Janez Čuk, Olga Bedjančič in drugi pa sploh niso imeli izkušenj z igro pred nastopom v Vesni. Posrečena je kombinacija teh mladih neizkušenih igralcev z uveljavljenimi imeni, kot so Stane Sever, Metka Bučar in Fran Milčinski – Ježek (Stanković, 2013, str. 117–118).

Vesna je tip komedije, ki nikogar ne smeši in so vsi liki pozitivni, temelji pa na situacijski komiki. Vrdlovec (2013, str. 187–188) to definira kot čapovsko komiko, ki ni posmehljiva, ne smeši avtoritete in se ne norčuje iz slabosti, tako da sploh ne privede do nobenega konflikta. Stanković (2013, str. 119) pa opozarja, da čeprav film ni politično angažiran, vendarle ni povsem brez propagandne funkcije, saj prikazuje, kako v socialistični deželi družba lepo in urejeno deluje.

Čeprav je bila Vesna uspešna pri občinstvu in prejela v Pulju nagrado občinstva za najboljši film, Čap pa je prejel nagrado kritike za najboljšega režiserja, je bila v Sloveniji deležna mnogih kritik ravno zato, ker je bila lahkotna komedija. Predvsem so ji očitali, da ne prikazuje resničnega življenja in da bi se lahko dogajala kjerkoli v Evropi in da se zdi, kot da se dogaja v predvojni Pragi. Stanković (2013, str. 121) pravi, da na ta način vidimo, da je Ljubljana pravo evropsko mesto in da je predvsem iskrena toplina likov tisto, kar se zdi češko v filmu, kar pa sploh ni nekaj slabega. Glede očitka, da Čapovi filmi ne odslikavajo slovenske stvarnosti, Vrdlovec ugotavlja, da v njegovih filmih ni zaznati, da bi sploh želel prikazovati neko stvarnost, gre bolj za igro s fikcijo, veselje ob pripovedovanju zgodbic (Vrdlovec in Dolmark, 1981, str. 16). Vesna je izpolnila Tumove želje in vse do konca sedemdesetih ostala najbolj gledan slovenski film. Čap je sicer v slovenskem obdobju posnel 11 filmov, od tega jih je bilo pet pod okriljem Triglav filma, preostali pa so bili posneti za tuja podjetja.

Trenutki odločitve (1955)

Trenutki odločitve tematizirajo drugo svetovno vojno in etične dileme. Film partizanov ne prikaže tako poudarjeno črno-belo kakor prejšnji slovenski filmi (Na svoji zemlji, Trst). Zdravnik se v njem sprašuje, ali je prav kot zdravnik vzeti življenje domobrancu. Pride celo do nekakšne sprave, saj brodar v zdravniku prepozna morilca svojega sina, vendar pa se maščevanju odreče, ker zdravnik pomaga pri porodu njegove snahe, čeprav ve, da ga je prepoznal.

Ne čakaj na maj (1957)

Vesna je dobila nadaljevanje. Film Ne čakaj na maj je romantična komedija, ki govori o ljubosumju. Tudi ta film je razgiban in lahkoten ter posnet v slogu hollywoodskih komedij iz tridesetih let. Tudi ta ne odraža slovenske realnosti, saj mladi letijo z letali, skačejo s padali in smučajo. Komedija je nedolžna, kakor tudi glavna junakinja, saj film tematizira vprašanje spolnih odnosov pred poroko, pri čemer si starši predstavljajo vse mogoče, mladina pa je že kar pretirano »moralna«.

X 25 javlja (1960)

V tem filmu se je Čap lotil partizanske tematike na svež način, saj je k njej pristopil kot k žanrskemu filmu, in sicer gre za vohunski triler, ki sledi žanrskim pravilom klasičnega Hollywooda. Film je bil doma solidno uspešen, predvsem pa je bil uspešen pri izvozu v tujino, saj so ga prodali v kar 48 držav.

Naš avto (1962)

Naš avto velja za Čapov neuspeh, čeprav je čisto soliden žanrski film. Po neuspehu Našega avta ni več dobil naročila za noben celovečerec. Posnel je le še dokumentarni film Piran leta 1965.

Naš avto se dogaja v Piranu in govori o potrošništvu in napuhu, predloga je pa zgodba Vitomila Zupana. Film je simpatičen in lahkoten, vendar pa je bil v kinih neuspešen. Film je satira na potrošništvo, saj mladi fotograf Pino Vrabec, ki sicer fotografira kopalce na portoroških plažah, dobi nagrado. Ker domneva, da bo nagrada finančne narave, si zamisli, da si bo kupil avto in nad zamislijo se navduši cela družina. Ko se izkaže, da je nagrada samo priznanje, se iz nečimrnosti in zaradi posmeha sosedov odločijo vendarle kupiti avto, ki pa je – kripa. Avto se nenehno kvari in terja popravila, naposled pa ga v olajšanje vseh razbije babica, ki se z njim zaleti. Pino pa se ponovno vozi s kolesom.

Štefančič (2005, str. 54) meni, da je bil film neuspešen, ker je zadel v srčiko slovenske nečimrnosti, namreč v statusno obsedenost Slovencev z avtomobili. Za neuspeh je verjetno krivo tudi to, da so Čapovi pristopi postali zastareli, sam pa se je umaknil iz filmskega življenja in se izoliral v Portorožu ter zapadel v alkoholizem.

Naš avto je tekoč in duhovit film, izbira lokacije v Piranu pa je slikovita. Ker je Čap Piran dobro poznal, je tudi znal uporabiti posebno slikovite lokacije, Piran pa je že tako ali tako filmsko atraktivno mesto. Vrabčevi tako živijo na Trgu 1. maja, mediteranskost mesta pa je priročna tudi za prikaz vsiljivega prepletanja javnega in zasebnega, saj so sosedje zelo vpleteni v odločitve, ki jih sprejema družina Vrabčevih. Čeprav ob izidu film ni bil dobro sprejet, je sčasoma pridobil ugled slovenske filmske klasike.

František Čap v Sloveniji

Čap je sprva živel v Hotelu Slon, nato pa se je preselil v vilo nad portoroškim hotelom Palace. Želel je na piransko pokopališče prenesti tudi materine posmrtne ostanke, da bi bila tudi ona pokopana tam, kjer si je izbral drugo domovino. V Piranu je našel svoj dom in zavračal kasnejša vabila nazaj na Češko. Na vprašanja, zakaj ostaja v Sloveniji, je odgovarjal: »Tu lahko ustvarjam po svoji vesti in svobodi,« saj se tu počuti doma, ker »je prišel do zaključka, da se tu ustvarja socialistični humanizem«. (Vrdlovec in Dolmark, 1981, str. 100)

Njegova navezanost na Piran in občutek za to mesto sta razvidna tudi iz tega, da je, čeprav je Piran zajet v mnogih filmih, scenografsko in sploh najbolje prikazan prav v Čapovih filmih (Širca, 2014, str. 19). Vendar pa je življenje v Portorožu terjalo svoj davek, saj se je odmaknil na obrobje, izgubil stike s filmsko industrijo in naposled ostal brez filmskih projektov. Tako se scenarist Vladimir Koch spominja, da si je »dodatne težave nakopal s svojo čudno izoliranostjo od slovenskega kulturnega življenja. Živel je večinoma v Portorožu, oddaljen od ljubljanskega centra, v krogu naključnih prijateljev, med filmskimi delavci pa je kontaktiral skoraj izključno le s člani svoje ekipe«. (Vrdlovec in Dolmark, 1981, str. 60)

V Sloveniji je ostajal izoliran tudi zaradi jezika, saj se slovensko ni dobro naučil, in pa zaradi svoje homoseksualnosti, ki je bila takrat tabu. Zaradi jezika se ni seznanil s slovensko literaturo, omejen pa je bil tudi pri vklapljanju v intelektualno sfero. Slovenski filmski ustvarjalci že tako niso bili naklonjeni Františku Čapu in prav nič čudno ni, da se je njegova usoda iztekla tako samotno. Počutili so se izpodrinjeni od tujca, za katerega se jim je zdelo, da jim odžira kruh, in tako so ga potisnili v umik v svoje tujstvo.  Tudi sam se je očitno raje umaknil kakor mrežil in zlasti, ko so se začeli slovenski režiserji bolj uveljavljati in prejemati nagrade, se je Čap umikal vse bolj na obrobje in začel ostajati brez dela. Piranu je postavil spomenik v svojem zadnjem filmu, kratkem dokumentarcu Piran (Širca, 2014, str. 19), ki si ga je mogoče ogledati na tej povezavi: https://www.gov.si/novice/2022-04-01-piran-tartini-cap/

Kot agronom je iskal druge rešitve in lotil se je reje kokoši na kmetiji v vasi Marušiči v danes hrvaški Istri, finance pa krpal tudi z občasnimi montažerskimi deli na Dunaju. Želel je služiti s prodajo jajc hotelom, vendar mu je manjkala podjetniška žilica in pri tem ni bil posebno uspešen.

V samoti, izolaciji in tujstvu je v družbi svojega psa Pipa preživljal svoja zadnja leta in osamljenost utapljal v pijači. Naposled je umrl  leta 1972 v ankaranski bolnišnici zaradi posledic zastrupitve z alkoholom. Njegovega pogreba so se udeležili le redki, sploh pa nihče od filmskih delavcev z izjemo snemalca Janeza Kališnika. Pokopan je ob svoji ženi Idi Petronio, s katero se je poročil malo pred svojo smrtjo, in njeni sestri dvojčici Licii Petronio.

Zaključek

Čap je prinesel slovenskemu filmu hollywoodskega duha, kar pomeni tehnično brezhibnost, hkrati pa tudi vsebinsko praznost oz. nezanimanje za resnično življenje. Za njegov način dela pa je veljalo, da je postavil visoke standarde tako zase kot za svoje sodelavce; če jih niso dosegali, jih je odslovil. Veliko je doprinesel k profesionalizaciji slovenskega filma, saj je prišel v Slovenijo z drugačnim načinom in standardi dela, ker je izhajal iz drugačnega miselnega sveta. Bil je znan kot discipliniran realizator, ki se je držal proračuna in ki je večinoma sam pisal scenarije in snemalne knjige.

V Mestni knjižnici Piran na Františka Čapa in njegov pomen za slovenski film in mesto Piran nismo pozabili in v preteklosti smo dvakrat gostili raziskovalko Hano Slavíkovo in režiserja Rodriga Moralesa, ki se ukvarjata s Čapovim življenjem in delom. V galeriji prilagamo nekaj fotografij iz srečanj, ki so se odvila leta 2013 ob stoletnici rojstva Františka Čapa, in leta 2017 ob njunem ponovnem obisku.

Viri in literatura

Furlan, S., Kavčič, B., Nedič, L. in Vrdlovec, Z. (1994). Filmografija slovenskih celovečernih filmov. Slovenski gledališki in filmski muzej.

Slavíková, H. (2016). Franz Cap: průvodce životem a dílem filmového režiséra Františka Čápa. Janáčkova akademie múzických umění.

Stanković, P. (2013). Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma. 1, Slovenski klasični film (1931–1988). Fakulteta za družbene vede.

Širca, M. (2014). Piran v filmu: koprodukcijski časi Slovenije. Obalne galerije; Slovenska kinoteka.

Štefančič, M. (2005). Na svoji zemlji: zgodovina slovenskega filma. Umco.

Vrdlovec, Z. (2013). Zgodovina filma na Slovenskem: 1896-2011. UMco.

Vrdlovec, Z. in Dolmark, J. (ur.). (1981). František Čap. Slovenski gledališki in filmski muzej.