Kmalu po usodni nesreči si je Žigon kupil svoj prvi fotoaparat. „Fotografija je bila, in je še danes, moj skriti zaklad, saj v sebi nosi več kot zgolj vidno podobo; nosi občutje, nosi pesem, nosi smeh, nosi atmosfero in dušno znamko ujetega trenutka. Doma imam toliko fotografij, da na njih dobesedno spim – pod posteljno, nad mizo, po omari, nad omaro, za omaro, pod blazino … Fotografija mi ne predstavlja zgolj zgodovinskega zapisa, ampak je utrip duše, časa, in prav zato je tako dragocena.” (Notranjske novice, 10. maj 2002)
Bolj kot pesnik je bil Žigon ljudem poznan kot popotnik in fotograf, s svojimi fotografijami in fotokolaži pa je tudi zbiral denarna sredstva za slovensko vas na Madagaskarju.
Iz intervjuja s Silvom Terškom:
„Napisal sem dve pesniški zbirki. Fotografiram. Vem, da je to naše življenje hudičevo naključje in veliko let se moraš truditi, preden najdeš ključ. In ko te tisti ključ, nekakšen lunin trnek, potegne, fotografiraš. Slika uspe in jaz jo podarim. Kadar nimam denarja, računam.”
Opomba:
Fotografije Andreja Žigona so dragocen dokument za domoznanstvo, za zgodovino našega kraja in okolice. Objavljene digitalizirane fotografije se uporabljajo za nekomercialen namen – trajnega hranjenja kulturne dediščine. Ker so portreti oseb eno kvalitetnejših fotografskih del Andreja Žigona, smo se jih odločili objaviti. Kdor ne želi, da je fotografija, na kateri je upodobljen, objavljena na portalu Kamra, naj to sporoči in jo bomo nemudoma sneli s portala.
