Dajnko je svoje zanimanje za posvetno slovstvo pokazal že v slovnici, ki ji je na koncu dodal 12 pogovorov, 20 basni, 32 anekdot, 125 ugank in 70 pregovorov.
Zbirka poljudne poučne in vzgojne proze z naslovom Kmet Izidor s svojimi otroki ino lüdmi je Dajnkovo najizvirnejše besedilo. Gre za 130 vzgojnih zgodb (prilik), katerih namen je oblikovanje moralne podobe preprostega človeka in oblikovanje vedrega pogleda na svet, v katerem je z delavnostjo, pobožnostjo in moralnostjo mogoče doseči življenjsko srečo. Knjižica je izšla leta 1824 v Radgoni in je bila namenjena kmetu in „težaku”. V njej Dajnko predstavlja kmeta Izidorja, ki je vzor verskih in tradicionalnih moralnih vrednot: je obdelovalec zemlje, pastir ovac ter vzgojitelj svojih otrok in podložnih, zna brati in pisati in ga navdušujejo zgodbe iz Svetega pisma.
Leta 1827 je Dajnko izdal še pesniško zbirko Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem. Pobuda za izdajo zbirke je bil razglas z Dunaja, da naj bi se pri vseh avstrijskih narodih zbirale ljudske pesmi. Dajnko sam je svojo zbirko označil kot zapis ustnega izročila, čeprav so pesmi predvsem njegov izdelek. Opremljene so z napevi Andraža Šefa in „keliko potrebno pobolšane”. Tematsko so pesmi vezane na kmečka opravila, družino, posle in poklice in so pomembno etnološko gradivo o življenju na vasi v 1. polovici 19. stoletja.
