Dajnkov prerodni program je obsegal tudi organizacijo šolstva in pripravo abecednikov in učbenikov.
Za potrebe šol na slovenskem Štajerskem, ki so se srečevale s vprašanjem slovenskega učnega jezika je Dajnko že leta 1816 pripravil abecedno knjižico z naslovom Začetek vüčenja Slavenskega. Knjižica je pisana v bohoričici, v vzhodnoštajerskem narečju. 1822 je izdal še drugo abecedno knjižico z naslovom Abecedna knižica na hitro ino lehko podvüčenje slovenskega branja. Tretjo izdajo je knjižica doživela leta 1833. V njegov šolski repertoar sodijo še Abecedna knižica za deželne šole (1831, 1833, 1835), Svetega pisma zgodbe iz starega zakona (1824 in 1826), Svetega pisma zgodbe iz novega zakona (1826) in Veliki katehizem (1826, 1833, 1837).
Čeprav je Dajnko svojo slovnico napisal v nemščini, je v svojem šolskem repertoarju dosledno uveljavil slovenščino, saj ga je namenil izključno slovenskim otrokom, pa tudi vsem ostalim nepismenim rojakom „keri predaleč so od šole farne, ino se v kratkem brati, ino dosta potrebniga navüčiti hčejo”.
