Čitalnice so gojile slovensko besedo in navadile meščanstvo na slovenski jezik ter slovensko knjigo. Mestna in trška inteligenca si je lahko slovenske knjige sposojala v čitalniški knjižnici (Uršič, 1999, str. 76)
V okviru čitalnic so nastajale knjižnice in največkrat so jih imenovali kar »narodne bukvarnice«. Delovale so pod vodstvom čitalniškega odbora in »s posojevanjem svojih knjig pospeševale ljudstveno omiko«, saj je ena izmed pravic čitalniških članov »po določenem redu prejemati časopise in knjige za domače čitanje«. V knjižnico je lahko prišel »slehern šoli odrasli, ki je poštenega življenja in pametnega vedenja«. Knjige in časopise »dobivajo pri knjižničarju in jih lahko bero doma«. Vendar so morali nanje paziti, saj »vsak društvenik mora društveno knjigarnico odškodovati če jej kako knjigo ali časnik znatno poškodva ali celo zapravi. V kakoršnem stanu gre berilo iz knjigarnice, v takem se ji mora vrniti. Zatoraj da se knjige zlasti pa časniki doma po kotih ne valjajo in trgajo naj se kakor hitro mogoče prebirajo.« (Uršič, 1999, str. 76)
Knjižničarjeve naloge so bile:
1. »Da nabira denarne doneske in knjige.«; 2. »Da naročuje, kupuje in ohranja društvene časopise in knjige kakor mu odbor ali občni zbor naroči.«; 3. »Da se knjige ne pogube, mora oskerbnik vselej zapisati komu je to, ali uno knjigo izposodil; tudi mora vediti kašno knjigo izposodi, da ve potem je li čitavec knjigo poškodoval ali ne.« (Uršič, 1999, str. 77).
Na začetku skromni knjižnični fondi so z leti naraščali s kupljenimi in podarjenimi knjigami. Knjige so velikokrat podarili duhovniki in učitelji. Knjige in koledarje za tekoče leto sta izdajali Mohorjeva družba in Slovenska matica. Med njunimi naročniki pa niso bile samo čitalnice in različna društva, temveč tudi zasebniki. Knjižnice so bile naročene na domače in tuje časopise. Naročali so slovenske, nemške, hrvaške, češke, ruske, italijanske in francoske časopise, tako da so sproti spremljali dogajanje pri nas in po svetu. Izbira časopisov v čitalnicah se je z leti spreminjala, glede na želje članov, časopise, ki so bili na trgu, in odločitve čitalničnega odbora. Kaj se je zgodilo s časopisi na koncu leta? To je bilo odvisno od posamezne čitalnice. Največkrat so časopise prodajali trafikantom kot star papir, na licitaciji pa posamezne številke ali cele letnike. Časopise, ki se jih je odbor odločil obdržati, so shranili v knjižnici in jih na koncu leta dali vezati (Uršič, 1999, str. 77).
