Enajst let po obisku Rogaške Slatine je Aleksander Karađorđević obiskal nekatere slovenske kraje, toda tokrat ne več inkognito, saj je sem prišel kot prestolonaslednik in regent.
Temu primeren sprejem so mu tudi pripravili, saj »kraljevič-vladar, sin naroda, osvoboditelj, prihaja med slovenski del svojega osvobojenega troimenega naroda«. Potovanje po Hrvaški in Sloveniji, na katerem je Aleksandra spremljalo pet ministrov in veliko poslancev, je bilo organizirano v luči novih zunanjepolitičnih razmer, zlasti ob Jadranu in na Koroškem. Regent je v Ljubljano pripotoval 26. junija z dvornim vlakom iz Zagreba in že ob poti, na vseh postajah, so množice ljudi navdušeno pozdravljale prestolonaslednika, veličasten sprejem pa je doživel v Ljubljani. Zjutraj na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, pa je Aleksander z avtomobilom odpotoval proti Celju, kjer so ga ob poti spremljali številni mlaji, postavljeni njemu v čast.
Celje, »najličnejše mesto v Sloveniji«, kot so zapisali v Slovencu, se je izkazalo tako z veličastnim sprejemom kot tudi z okrasitvijo mesta z zastavami in zelenjem, Slovenski narod pa je vzhičeno navajal: »Naše ljubko Celje se je spremenilo kar čez noč v nekak vrt. Roža pri roži, vse v cvetju in zelenju, vse v zastavah.« Najlepše je bila seveda okrašena mestna hiša, pred katero se je odvijal glavni del slovesnosti: »balkon je ozaljšan z lepo narejenim baldahinom iz rdečega baržuna s krono na vrhu; v sredi visoko nad baldahinom je z rožami okrašena podoba kralja Petra. Prostor pod balkonom je olepšan s preprogami in z rožami; pod balkonom je postavljena miza, krasil jo je lepi šopek, na njo je položena spominska knjiga, pripravljena, da se bo podpisal regent Aleksander v njo.« Ob 10.15 uri je artilerija pod celjskim gradom s streli iz topov naznanila, da je prestolonaslednik prispel v mesto. Zazvonili so zvonovi in celjska vojaška posadka je svojega vrhovnega poveljnika pričakala pred slavolokom na Ljubljanski cesti. Po odigrani državni himni in pregledu čete se je vladar ob igranju godbe skozi dvajsettisočglavo množico napotil proti slavnostnemu prostoru. Med spremstvom sta bila ministra dr. Anton Korošec in dr. Vekoslav Kukovec, predsednik deželne vlade za Slovenijo dr. Janko Brejc z nekaterimi poverjeniki, general Rudolf Maister in drugi. Vojska je oblikovala kordon, ob katerem so se zbrali zastopniki državnih, avtonomnih in cerkvenih oblasti ter predstavniki društev. Ko je regent prispel do slavnostnega prostora, so člani vseh slovenskih pevskih društev v Celju zapeli Lepo našo domovino. Prvi je regenta nagovoril gerent celjske občine, vladni svetnik dr. Leopold Žužek, zatem je predsednik deželne vlade, dr. Brejc, regentu predstavil predstavnike oblasti, cerkve ter zastopnike društev, ki so z zastavami in navdušenimi ovacijami pozdravljala regenta. Sledile so številne deputacije uradov, šol, društev, strokovnih združenj, Sokola in Orlov ter deputacije Nemcev in primorskih beguncev. Okna, ki so gledala na trg pred mestno hišo, so bila polna gledalcev, med množico je bila zbrana šolska mladina, regentu pa se je poklonila tudi skupina celjskega ženstva v narodnih nošah. Da so regenta prišli pozdravit vsi Celjani, ne glede na nacionalno pripadnost, priča tudi zapis v Novi dobi: »Konštatiramo z veseljem, da je velika večina celjskih Nemcev povodom regentovega prihoda dokumentirala svoje priznanje k državi in svojo lojalnost na zunaj. Upamo in prepričani smo, da je bil to odkrit in nepotvorjen izraz tudi mišljenja in čutenja te večine naših Nemcev.« Zatem se je regent peš podal v smeri Krekovega trga, »neprestano pa je pozdravljal narod, ki bi ga bil najrajši trajno obdržal v svoji sredi«. Ob 10.45 so ponovno zagrmeli topovski streli in pred kolodvorom se je regent poslovil od Celjanov ter z avtomobilom nadaljeval pot proti Mariboru.
Na unionskem vrtu so zatem priredili praznični koncert, v mestu pa je bilo še ves popoldan čutiti živahen praznični vrvež, saj je regent Celjane naravnost očaral. Ko se je zvečer regent Aleksander z dvornim vlakom vračal mimo Celja proti Beogradu, se je na železniški postaji ponovno zbrala velika množica, pred peronom so stali častniški zbor v dvoredu, godba dravske divizije ter častna stotnija. Dvorni vlak je upočasnil vožnjo, z grajskega hriba so se razlegale salve, »urnebesni živio klici pozdravljajo regenta, kateri se prijazno smehljajoč odzdravlja«. Množica se je polna vtisov počasi razšla, najlepše pa je slavnostni dan označila stara Celjanka, ki je vzkliknila: »Kaj takega Celje še ni doživelo!«.
Vir: Marija Počivavšek, »Pozdravljen Aleksander, naš kraljevič!«, v: Kralj Aleksander med nami, Muzej novejše zgodovine Celje, Celje 2009.
