23. 8. 1906 pri Prežihu na Preškem Vrhu – 17. 10. 1964 na Ravnah na Koroškem
Avgust Kuhar je sam pripovedoval, da ni rad študiral, četudi ga je brat Alojz po končani nižji gimnaziji pripravil do tega, da je po diplomi na elektrotehniškem odseku tehniške srednje šole v Ljubljani jeseni 1929. leta odšel k njemu v Francijo, se dobro naučil jezika in poskusil študirati. Eno leto je bil v La Croixu, drugo (1930) v Pompeyu blizu Nancyja. Tu je bil »inženir-stažist« in hkrati študent. Vmes je bil v Strasbourgu, v Parizu pa je dokončal tudi žurnalistični tečaj. Potem je moral iti domov služit vojaški rok. Uspešno je končal šolo za rezervne oficirje. Po tistem seveda ni bilo več časa ne za Francijo, ne za študij kjerkoli drugje.
Avgust je bil tedaj še brez službe, brat Voranc pa je bil tedaj že v ilegali in ker se nista videla skoraj štiri leta, se je Gustelj podal k njemu na Dunaj, da bi mu s svojimi zvezami omogočil pot v Rusijo. Mimogrede je obiskal še teto Marijo Miglar v Logi vasi. Pozneje je v svojem »Koroškem fužinarju« duhovito popisal to svojo izjalovljeno pot k »boljševikom« (verjetno okoli leta 1934).
Prva Avgustova služba doma je bila pri Združenju elektrotehničnih obrti Slovenije v Ljubljani, kjer je bil tajnik in urednik Elektrotehničnega vestnika. Že oktobra 1935 se je zaposlil v železarni na Jesenicah, ostal tu petnajst let in na študijskem potovanju leta 1936 po Avstriji (Kapfenberg, Dunaj), Češki (Zlin, Witkowice, Bohumin), Poljski (Katowice) in Nemčiji (Berlin, Düsseldorf, Dortmund, Gelsenkirchen, Essen) pridobil bogate izkušnje s področja racionalizatorstva. Organiziral je industrijsko šolo, vzpostavil referat za delovno varnost in urejal jeseniški Tovarniški vestnik. Po osvoboditvi je leta 1946 napisal publikacijo Male obratne izboljšave, zasnoval jeseniški tehniški muzej in strokovno knjižnico, ki jo je sam tudi vodil. Na Jesenicah je spoznal tudi svojo ženo Pavlo.
S tako bogatimi izkušnjami je leta 1951 prišel na Ravne na Koroškem in se dejavno vključil v nadaljnjo obnovo in uspešno duhovno in materialno rast domačega kraja.
V ravenski železarni je bil sekretar podjetja, njen duhovni propagandist, vodja njene higienske in tehnične varnostne službe. Bil je tudi eden najbolj zaslužnih ljudi pri ustanavljanju tehniškega muzeja na Ravnah, ki je iz Delavskega muzeja v zadnjih letih prerasel v Koroški muzej. Na Ravnah je Avgust Kuhar napisal tudi pionirski deli Delovna varnost (1954) in Racionalizacija (1955). Največ svoje pozitivne energije in volje pa je vložil v urejevanje Koroškega fužinarja. V štirinajstih letih uspešnega urednikovanja se je nabralo Avgustu Kuharju izredno veliko snovi, imel pa je tudi izreden posluh za lepo besedo ter za življenje domačih ljudi in utrip krajev med Peco in Uršljo goro. Zavedal se je, da je treba delovnemu človeku ponuditi poleg materialnih dobrin tudi duhovno hrano. S tem svojim vedenjem in prirojenim občutkom za pravo mero je zaigral na prave strune in rezultati njegovega dela so bili jasni že s samim dejstvom, da je bila v tistih letih vsaka številka Fužinarja hitro razprodana. Kuharjev svojski uredniški koncept, ki bi morda marsikaterega urednika podobnega tovarniškega glasila pokopal, je njemu stoodstotno uspeval.
Korošci menimo, da v teh letih slovenska javnost ni priznala najmlajšemu bratu Kuharju dovolj veljave. Znana koroška novinarka Zlatka Strgar je v Dnevniku zapisala, da je uredništvo Enciklopedije Slovenije storilo napako, saj je »gladko prezrlo Avgusta Kuharja – najmlajši izmed štirih Kuharjevih bratov je bil strokovnjak in razumnik«.
Morda je tudi v ravenskih letih bil marsikje v tujini, žal pa njegovega življenja še nihče ni podrobneje preučeval, zato nam je marsikaj iz njegovega plodnega življenja med Korošci zaenkrat ostalo še prikrito.
Sredi dela se je 17. oktobra 1964 njegovo srce ustavilo. Avgust Kuhar je pokopan v rodnih Kotljah na pokopališču ob cerkvi svete Marjete, kjer so Kuharjevi našli zadnji skupni dom.
Avgust je bil tedaj še brez službe, brat Voranc pa je bil tedaj že v ilegali in ker se nista videla skoraj štiri leta, se je Gustelj podal k njemu na Dunaj, da bi mu s svojimi zvezami omogočil pot v Rusijo. Mimogrede je obiskal še teto Marijo Miglar v Logi vasi. Pozneje je v svojem »Koroškem fužinarju« duhovito popisal to svojo izjalovljeno pot k »boljševikom« (verjetno okoli leta 1934).
Prva Avgustova služba doma je bila pri Združenju elektrotehničnih obrti Slovenije v Ljubljani, kjer je bil tajnik in urednik Elektrotehničnega vestnika. Že oktobra 1935 se je zaposlil v železarni na Jesenicah, ostal tu petnajst let in na študijskem potovanju leta 1936 po Avstriji (Kapfenberg, Dunaj), Češki (Zlin, Witkowice, Bohumin), Poljski (Katowice) in Nemčiji (Berlin, Düsseldorf, Dortmund, Gelsenkirchen, Essen) pridobil bogate izkušnje s področja racionalizatorstva. Organiziral je industrijsko šolo, vzpostavil referat za delovno varnost in urejal jeseniški Tovarniški vestnik. Po osvoboditvi je leta 1946 napisal publikacijo Male obratne izboljšave, zasnoval jeseniški tehniški muzej in strokovno knjižnico, ki jo je sam tudi vodil. Na Jesenicah je spoznal tudi svojo ženo Pavlo.
S tako bogatimi izkušnjami je leta 1951 prišel na Ravne na Koroškem in se dejavno vključil v nadaljnjo obnovo in uspešno duhovno in materialno rast domačega kraja.
V ravenski železarni je bil sekretar podjetja, njen duhovni propagandist, vodja njene higienske in tehnične varnostne službe. Bil je tudi eden najbolj zaslužnih ljudi pri ustanavljanju tehniškega muzeja na Ravnah, ki je iz Delavskega muzeja v zadnjih letih prerasel v Koroški muzej. Na Ravnah je Avgust Kuhar napisal tudi pionirski deli Delovna varnost (1954) in Racionalizacija (1955). Največ svoje pozitivne energije in volje pa je vložil v urejevanje Koroškega fužinarja. V štirinajstih letih uspešnega urednikovanja se je nabralo Avgustu Kuharju izredno veliko snovi, imel pa je tudi izreden posluh za lepo besedo ter za življenje domačih ljudi in utrip krajev med Peco in Uršljo goro. Zavedal se je, da je treba delovnemu človeku ponuditi poleg materialnih dobrin tudi duhovno hrano. S tem svojim vedenjem in prirojenim občutkom za pravo mero je zaigral na prave strune in rezultati njegovega dela so bili jasni že s samim dejstvom, da je bila v tistih letih vsaka številka Fužinarja hitro razprodana. Kuharjev svojski uredniški koncept, ki bi morda marsikaterega urednika podobnega tovarniškega glasila pokopal, je njemu stoodstotno uspeval.
Korošci menimo, da v teh letih slovenska javnost ni priznala najmlajšemu bratu Kuharju dovolj veljave. Znana koroška novinarka Zlatka Strgar je v Dnevniku zapisala, da je uredništvo Enciklopedije Slovenije storilo napako, saj je »gladko prezrlo Avgusta Kuharja – najmlajši izmed štirih Kuharjevih bratov je bil strokovnjak in razumnik«.
Morda je tudi v ravenskih letih bil marsikje v tujini, žal pa njegovega življenja še nihče ni podrobneje preučeval, zato nam je marsikaj iz njegovega plodnega življenja med Korošci zaenkrat ostalo še prikrito.
Sredi dela se je 17. oktobra 1964 njegovo srce ustavilo. Avgust Kuhar je pokopan v rodnih Kotljah na pokopališču ob cerkvi svete Marjete, kjer so Kuharjevi našli zadnji skupni dom.
