Brata Franček in Tunček sta bila oba žrtvi prve svetovne vojne, njuna usoda pa je zelo prepletena z usodami slovenskih pehotnih polkov, še posebej celjskega sedeminosemdesetega.
Letnik 1892, rojen v Medribniku. Zaradi velike privrženosti domači kmetiji in izkazovanih sposobnosti so ga starši predvideli za družinskega naslednika na gruntu. Še prej pa je moral na službo v redni cesarsko kraljevi vojski. Vpoklicali so ga oktobra 1913. Dodeljen je bil 87. pehotnemu polku (celjskemu) v 7. stotnijo drugega bataljona, ki je bil nameščen v Pulju. Ob izbruhu vojne je bil sredi avgusta 1914 s svojim polkom poslan na severno bojišče proti Rusom. Domačim se je zadnjič oglasil 26. avgusta, to je na dan ene največjih bitk med a-o vojsko in rusko armado v Galiciji pri mestu Zlochów (danes Zolochiv vzhodno od Lvova v Ukrajini). V oktobru 1914 se v 27. številki uradnega seznama izgub avstro-ogrske vojske najde tudi njegovo ime z oznako, da je bil ranjen (verw.*). Ker o njem ni bilo več glasu, je oče pred božičem v časniku Slovenski gospodar objavi naslednjo iskalko: »Ali kdo kaj ve za vojaka Antona Prašnički od 87. pešpolka, 7. stotnija, vojna pošta št. 73? Že od dne 26. avgusta manjka vsaka sled, zato se prosijo tisti, katerim bi bilo kaj zanesljivega znano o njegovi usodi, da blagovolijo podatke poslati njegovemu očetu Francu Prašnički v Medribnik št. 13, pošta Sv. Barbara v Halozah«.
Očetovo iskanje ni obrodilo sadov. Sin Anton je gotovo ranam podlegel, bil vpisan med pogrešane in (šele) leta 1929 razglašen za mrtvega.
Franc Prašnički – Frjanov Franček
Letnik 1896, rojen v Medribniku. Drugi sin v družini, nekoliko samosvoj in uporen. Zaradi mladosti pred vojno ni bil vpoklican na redno služenje vojske, pač pa so ga mobilizirali leta 1915. Iz uvedbe postopka za razglašanje za mrtve v letu 1929 zvemo, da je bil pripadnik 87. (celjskega) pešpolk pri saniteti na italijanskem bojišču, torej ob Soči in na Tirolskem. O njem je znano, da je proti koncu vojne prišel domov na dopust, s katerega pa se ni hotel vrniti na fronto. Nekaj časa se je skrival, dokler ga niso domači ovaduhi našli in prijavili orožnikom. Orožniško vojaški oddelek ga je nekega dne presenetil na domačem skednju. Ko se jim je Franček s skednja izmuznil in pobegnil po bregu proti bližnjemu gozdu, so ga sledili orožniški psi in ga v bližnjem vinogradu podrli na tla. Orožniki so ga zvezali in odvedli ter ga predali vojaškim oblastem. Kakšna je bila usoda Frančka – dezerterja, podrobno ni znano. Uradno je »padel na južnem bojišču 10. oktobra 1918«.
