Gost 104. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bil Elvis Šahbaz.
Edinstvena nota Elvisa Šahbaza
Izola je zanimiva in zanimivi so tudi njeni prebivalci, ki ustvarjajo njeno avtentičnost, pristnost in njene zgodbe. Ena takih zgodb je gotovo tudi zgodba 104. Zanimivega Izolana Elvisa Šahbaza, ki smo ga predstavili v izolski knjižnici v četrtek, 8. 12. 2022, na večernem klepetu z Zanimivimi Izolani. Z gostom se je pogovarjala Erika Gregorič, zaposlena v knjižnici.
Elvis Šahbaz je vedno nasmejan, pristen, iskren, duhovit, poln pozitivne energije, in dokaz da za igranje glasbila ni vedno nujno obiskovati glasbeno šolo, saj je samouk, ki je z leti našel svoj način komuniciranja z instrumentom. V mestu golobice ni Izolana, ki še ne bi slišal zanj, kar velja tudi za sosednje kraje, saj je kitarski virtuoz z vztrajnim samo učenjem ustvaril edinstveno barvo svojih skladb, za katere, ko jih slišimo, brez kančka dvoma trdimo: »Ta skladba pa je gotovo Elvisova.« Njegova glasba poslušalca popelje v pozabljene dežele in sanje, saj z natančno domišljenimi melodijami dopušča prostor, da si vsak ustvari svojo interpretacijo poleg zgodbe, ki jo želi izraziti sam.
Rodil se je v Banja Luki, kmalu pa so se s starši preselili v Salzburg v Avstriji, kjer so živeli 6 let. Iz tega obdobja se spominja poti v šolo, ki je bila dolga kot hoja iz Izole v Jagodje. Na poti v šolo se je vedno ustavljal pred izložbo trgovine z instrumenti in občudoval lesena akustična glasbila, ki so se mu nasmihala skozi šipo ob spremljavi vonja po starem lesu brenkal in godal ter vonja po lepilih in lakih, ki se je vil iz trgovine. In tako kot knjižni molj povonja novo knjigo iz knjigarne, tako tudi naš kitarski virtuoz vedno povonja instrument, saj vonj navsezadnje veliko pove o samem glasbilu. V času bivanja v Salzburgu ga je glasba obdajala tudi doma, saj so živeli v dijaškem domu svetovno priznanega Mozarteum-a, kjer je delala mama in kjer je opazoval in poslušal študente glasbenike igrati na glasbila na glasbenih večerih in v prostorih za vaje. Želja po igranju kitare je bila vedno večja in kmalu je dobil svojo prvo manjšo otroško klasično kitaro s katero je preživljal prosti čas, jo čuval, nanjo igral po posluhu in jo spoštoval, kot spoštuje instrument še danes. Njegovih kitar, na primer, ne bomo videli obešenih na zid.
V Izoli živi od leta 1978, ko je obiskoval četrti razred osnovne šole in na ta čas ga vežejo prijetni spomini kot so skrivalnice, baseball in igre s frnikolami na Svetilniku ter pristnost in domačnost ribiškega mesta, kjer so se s prijatelji igrali lopove in policaje po celem mestu. Izola ga je prevzela, zaživel je z njo in vse od takrat se počuti Izolan. Spominja se tudi ribičev in s prisotnimi se je pošalil, da »največji greh je bil, če si prišel do ribičev na pomolu brez vrečke, da bi ti dali ribe.«
Vedno si je želel naučiti glasbene teorije, razumeti in brati note, ampak ga pot ni vodila v formalno učenje v glasbeni šoli, zato je vztrajal in se učil sam. Spoznal je veliko ljudi, ki so znali igrati kitaro in vedno se je našel kdo, ki mu je pokazal kako se zaigra kakšno pesem ali akorde. Sčasoma je te nauke osvojil, si je pa vedno bolj želel nekaj več kot samo igranja znanih pesmi, sestavljenih iz preprostih akordov. Želel je ustvarjati svoje pesmi in melodije, v njih izražati sebe in svet, ki se tvori v njegovih mislih med igranjem. To je včasih umik od vsakdana, varnost in sprostitev. Zato je iskal svojo noto, slog in barvo glasbe. Zaradi pomanjkanja časa se ni naslanjal na druge glasbenike, da bi izhajal iz njihovega sloga ali da bi jih posnemal, ampak je čas, ki ga je imel na voljo vedno vložil v iskanje sebe v svoji kitari. Iskal je lep zven na brenkalu, ko je potegnil po strunah, dokler ni našel svoj ton, barvo zvoka in ostal pri tem, da je lahko vsaka pesem dobila svojo zgodbo. Svoje pesmi si zapomni, notnega zapisa ni. Ko ima sestavljeno osnovo, opazuje ali kaj manjka ali je kaj odveč, kar včasih najde takoj, včasih kasneje.
Z vztrajnostjo je izoblikoval svoj slog in svojo edinstveno barvo glasbe, kar ga je privedlo v sodelovanje z različnimi ustvarjalci na raznoraznih projektih; v glasbenih opremah dokumentarnih filmov “Tihotapci identitete” Ervina Hladnika Milharčiča in Marije Zidar, “Dediščina furmanstva” Dušana Milavca in Draga Misleja-Mefa, in visoko nagrajenega igranega dokumentarnega filma “Srce jedne žene” Andrejke Velikonje Skračić. V okviru Kina Otok je nastopil v vlogi glasbenega komentarja in spremljave v živo za “Sea Stories” (Morska serija) #5, #6, #9, #13 kanadskega filmskega ustvarjalca John-a Price-a; skupaj s Paridejem di Stefanom za “Creatio” Davorina Marca. Sodeloval je pri “14 Reels”, delu štirinajstih različnih režiserjev iz štirinajstih različnih koncev sveta; v vlogi glasbene uverture v živo za projekcijo igranega dokumentarnega filma “Città giardino” (Mestni vrtovi) avtorja in režiserja Marca Piccarreda-a. Prav tako pa z glasbeno podlago spremlja otvoritve razstav in pesniške večere.
V samozaložbi je posnel ter izdal dva albuma „Parenzana Blues” (2017) in „Io” (2019). Zamisel za »Parenzana Blues« se je rodil med vožnjo z vlakom, ko je opazoval okolico, ki se je z leti spreminjala, navdih je izhajal iz izolskega okolja, tradicije in lepote, ki jih začuti vedno znova in znova. »Io« pa je intimnejši, sestavljen iz spominov in notranjih vzgibov, izhajajoč iz misli, ki si jo tekom življenja večkrat rečemo: »To pa si moram zapomniti.«
Erika Gregorič
