Vodičarjeva gostilna je stara furmanska gostilna s hlevom z velikim napuščem, kjer so se radi ustavljali furmani.
GostilnaVodičar je stara furmanska gostilna. Tu so se ustavljali tovorniki, ki so zvozovi prevažali tovore z Dunaja proti Karlovcu in naprej.
Predprvo svetovno vojno je Anton Gale iz gornjega dela Grosupljega zaradi živahnegatovornega prometa po deželni cesti postavil stojnico in začel prodajati pijačoin hrano. Dobro mu je šlo, zato je po poroki postavil hišo in v njej odprlgostilno, žena Minka pa je vodila trgovino z mešanim blagom – to je bila prvatrgovina v Grosupljem. Podjetna ženska je šla s cekarjem peš v Ljubljano, siizposodila robo pri veletrgovcih in jo prodajala v svoji trgovini. Dobro jimaje šlo, zato sta kasneje dodala še furmanski hlev in skromna prenočišča za furmane.
Tudipo prvi svetovni vojni je gostilna ohranila sloves dobre gostilne, delovali statudi trgovina in mesnica. Veliko kmetijsko posestvo so obdelovali številnihlapci. Po drugi svetovni vojni so posestvo in hišo nacionalizirali. Spodnjiprostori: trgovina, gostilna in mesnica so bili v družbeni lasti, v zgornjemnadstropju pa je stanovala Galetova, po domače Vodičarjeva družina. Šele znastankom nove države so hišo na Adamičevi cesti 30 vrnili lastnikom. Oče IvanGale je hišo razdelil med svoje tri otroke. Gostinstvo je prevzela hči Tatjana.Gostilna je obdržala sloves stare gostilne z dobro domačo hrano.
Vprostorih nekdanje trgovine je po drugi svetovni vojni odprl slaščičarno LokmanSelimi in ko je svoj lokal preselil, je v izpraznjenih prostorih dobila mestoOaza, trgovina za vrt in male živali, ki je prenehala delovati. Sedaj je tu trgovinaz modnimi oblačili Glamur.
OčeIvan Gale je dolgo fural. Najprej je s konji in vozom razvažal po hišah, kar jez vlakom prišlo na železniško postajo Grosuplje, največkrat premog. Kasneje jenabavil traktor in razvažal vse, kar mu je kdo naročil, dokler niso tega delaprevzeli vozniki tovornjakov.
