Starejše, začetno obdobje obrtno-industrijske dejavnosti je prikazano v širši okolici Grosupljega, za zadnji stoletji in današnji čas pa smo se omejili le na območje ob Adamičevi cesti v Grosupljem.
V knjigiJožeta Šorna Začetki industrije na Slovenskem je omenjena tkalnica platna zajadra ali jadrovino Ivana grofa Ursinija pl. Blagaja v Boštanju pri Grosupljemiz leta 1766. V sodelovanju s tržaško tkalnico bratov Bozzinijev, ki sta daladva stroja in mojstre, so v Boštanju tkali, Tržačana pa sta platno prodajalapreko Trsta po vsem svetu. Leta 1770 je bila tkalnica v Boštanju kar opaznopodjetje: imela je 1-2 mojstra, 3-10 pomočnikov, 6-11 statev in porabili so4872 kg lanu in konoplje, ki so ju uvažali. Leta 1771 je Blagajevo podjetjepropadlo.
GrofLazzarini je imel tudi rudnike železa v Zagradcu ob Krki od leta 1780 do1786. Imel je en talilni ogenj za železo, en norec, en ogenj za tezanje, enrepač in štiri ješe ali vigenjce. Pridelali so 40-56 ton surovega železa, vletu 1789 58 ton, 1795 100 ton, 1800 46 ton, 1801 46 ton, 1802 26 ton, 1803 37ton, 1805 25 ton, 1808 22 ton, 1809 22 ton. V letu 1811 so imeli Lazzarinijevirudniki v Zagradcu 94 delavcev.
Pred prvo svetovno vojno je biloGrosuplje s Stransko vasjo naselje s 395 prebivalci ter izrazitim kmečkimznačajem in zaledjem. Na območju današnje vasi je bilo sedem gostišč in gostiln(Finžgarjeva, Košakova, Koprivčeva, Rusova, Vodičarjeva ter Košakova in Rusovapostajna restavracija), štiri trgovine z mešanim blagom (Budkovičeva,Hlačmanova, Apolonije Mežnar v Brinju ter Vodičarjeva), ena mesarija(Javornikova), trije mlini (brinjski, Finkov in Lojzov), ena strojarna(Lavričeva oziroma Žitnikova), dve kovačiji (Frolova in Strmoletova) ter enakolarna (Ciganova). Kruh je nosil v košu Žemljarjev oče dnevno iz Ljubljane.Zbiralnici mleka sta bili pri Košaku in pri Rusu. Letno sta bila dva sejma,Markov in Mihov. Dvorazredna šola je bila ustanovljena šele leta 1904 vposlopju današnjega okrajnega sodišča. Gasilsko društvo je bilo ustanovljenoleta 1909.
Občina Grosuplje, ki je obsegalaozemlje katastrskih občin Grosuplje, Sela, Stara vas in Stranska vas, ni imelaniti občinskega tajnika, ker je vse uradne posle vodil in reševal sam župan.Razen dveh učiteljev, dveh poštarjev, treh orožnikov, treh cestarjev (ki sobivali v sosednih vaseh) in osem železničarjev ni bilo drugih zaposlenih zunajkmetijstva; v drugih dejavnostih so bili stalno ali priložnostno zaposleni samodružinski člani. Cestno (iz leta 1869) in železniško križišče (iz leta 1893) paje vendarle obetalo razvojne možnosti vasi Grosuplje.
Zaradi novihdržavnih meja je bila že v prvih letih po prvi svetovni vojni predvidenagradnja železniške zveze Slovenije z morjem. Tako je postalo Grosuplje naenkratzanimiva lokacija za industrijo. Ker je bila zemlja okoli železniške postaje vlasti treh trdnih zemljiških posestnikov (Košak, Javornik in Rus) so poskusinekaterih domačih in tujih investitorjev propadli (Jugočeška); uspelo je samomlademu Antonu Šinkovcu iz Kranja, ki se je spomladi leta 1919 vrnil iz vojnein oglasil pri raznih zemljiških posestnikih v Grosupljem.
Misel o noviindustrijski vrvarni ga je vodila na Dolenjsko in pripeljala v Grosuplje, zakar je bilo več razlogov: Dolenjska je bila glavno pridelovalno središče za lanin lanišče; tu je bilo več in cenejše delovne sile kot na Gorenjskem; medožjimi lokacijami je najbolj ustrezalo zemljišče ob železniškem križiščuGrosuplje, ki bo predvidoma z novo železnico povezano skozi Kočevje aliČrnomelj s Sušakom oz. Reko. Sposredovanjem mesarja Franca Javornika iz Grosupljega je Šinkovec leta 1919kupil gradbeno zemljišče od Antona Štrublja (Finžgarja) iz Stranske vasi,kasneje pa še od Antona Adamiča iz Praproč in Alojzija Koprivca iz Grosupljegav skupni izmeri okoli 40.000 m2. Do jeseni istega leta je bila podstreho 200 m dolga vrvarna, leta 1921 so zgradili terilnico, skladišče zaizdelke ter podaljšali vrvarno do 300 metrov dolžine. V prvem letu so zaposlilido 120 gradbenih delavcev in mnogi od njih so se že ob samem začetkuobratovanja priučili za vrvarje, terilce, predilce in druge poklice.
Podatke sempovzela po Zbornikih občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, glasiluZrno – časopis za podjetne občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje in popripovedih domačinov: Ivana Ahlina, Braneta Žitnika, Rudolfa Zupančiča,Marije Vintar in profesorja Jakoba Müllerja.
