Veterinarjeva srečanja s konji

Mag. Franc Javornik (intervju): S konji sem se srečal že v rani mladosti. Pri nas doma smoimeli poleg kmetije še mesarijo in zalogo piva, zato sta bila pri hiši vedno podva para konj. En par težjih, mirnih, za delo na kmetiji, dovoz in razvoz pivater en par lažjih živahnejših, za prevozpo nakupih živine in razvoz mesa. Stari oče, ki je po sejmih in vaseh nakupovalživino za mesarijo, me je že v rani mladosti pogosto jemal s seboj, da bi mičim prej privzgojil pozitiven odnos do živali. Ob takih priložnostih mi jedajal v roke vajeti, da sem ponosno jaz ‘fural’ s konjem. 

Posebej se spomnim, da so mi že v rani mladosti dovolili odkozolca v hlev voditi konja po imenuJordan, ki pa je bil glede na ogromno postavo izredno pohleven. Držal sem ga zavajeti in ponosno korakal pred njim. Nikoli me ni pohodil. Seveda je konj boljpazil na mene kot jaz na njega.

Ko sem odraščal, sem počasi prevzemal tudi dela s konji nakmetiji, saj mesarije in zaloge piva zaradi nove oblasti po vojni nismo smeliimeti. Tudi vse konje, ki smo jih imeli, so med vojno pobrali vojaki. Po vojnismo dobili en par zelo shiranih vojaških kljuset, ki pa smo jih le nekakoporedili, da smo kolikor toliko obdelali našo kmetijo. Z zgaranimi konji pa jebilo včasih prav težko dokončati delo, saj so se zaradi utrujenosti pogostoustavljali in si nabirali moči. Posebno naporno je bilo oranje, zato smo moralimed delom večkrat počivati.

Pri hiši smo imeli tudi staro kosilnico na konjsko vprego.Voznik je sedel zadaj na sedežu in s svojo težo razbremenjeval težo, s katerokosilnica, ko je bila v pogonu, spredajpritiskala na konje. Ker sem bil prelahek, mi je oče pod sedež privezal 25 kgtežko utež, da konji niso preveč trpeli.

Po končani gimnaziji sem se vpisal na Veterinarsko fakultetov Zagrebu. Tam sem prišel v stik s konji na drug način. Že v prvem letniku smose začeli učiti o tem, kakšna je zgradba konjskega telesa. Najprej smo na mizodobili v formalinu konzervirane dele konjskega trupla. Odrezane noge, glavo,notranje organe. To učenje ni bilo posebej prijetno, saj so nam hlapi formalinamočno dražili oči in dihala.

V višjih letnikih smo odpirali in proučevali poginule živaliter ugotavljali vzroke poginov. Tudi to delo ni bilo prijetno, vendar zelozanimivo in poučno. Kasneje, ko smo pregledovali in zdravili bolne alipoškodovane živali, se učili raznih operacij in smo bili v stiku z živimiživalmi, pa smo vsi delali z velikim veseljem in zanimanjem.

S konji sem se srečal tudi pri vojakih. Vojaški rok semslužil v Sarajevu v šoli rezervnih oficirjev. Tam sem nadgradil svoje strokovnoznanje še posebej o boleznih in poškodbah konj. Posebej pa so nas poučili opravilnem podkovanju konj. Pa še jahati so nas naučili. Jahanje, čeprav vzačetku precej naporno, to so bili najlepši trenutki na služenju vojaškega roka.

Kot veterinar sem se potem srečeval s konji nanajrazličnejše načine. Zdravil sem bolne živali, kastriral žrebce, ugotavljalzdravstveno stanje konj pri kupoprodaji, sodeloval pri naboru konj za vojaškepotrebe, pregledoval konje pred sprejemom v zavarovanje, ugotavljal vzroke inposledice škod pri konjih itd.

V svojih prvih srečanjih s konji sem začutil, da so imeli zakmetijstvo in ostalo gospodarstvo ter za ljudi na splošno zelo velik pomen inugled. Brez konj se praktično ni dalo živeti, saj so predstavljali glavnodelovno silo pri obdelovanju zemlje in mnogih transportih. Prav tako si nismomogli predstavljati vojske brez uporabe konj. S pojavom vse močnejše inštevilnejše motorizacije v prometu, transportu in ne nazadnje v kmetijstvu, pase je pomen konja nenehno zmanjševal. Prišli smo že tako daleč, da so konjeimeli le še tisti konjerejci, ki so do njih čutili posebno ljubezen inprivrženost.

K sreči pa se je ta negativni trend obrnil na bolje. Spovečanjem splošnega življenjskega standarda in gmotnega položaja ljudi ter vsevečjega vračanja nazaj k naravi in povečanja skrbi za živali na splošno, soljudje ponovno začeli spoznavati mnoge kvalitete, ki jih ta plemenita žival nudisvojemu gospodarju oziroma tistemu, ki se z njo ukvarja in z njo živi.

Vedno več je mladih, ki si želijo imeti svojega konja alivsaj možnost občasnega druženja s to plemenito živaljo, zato jim moramo to tudiomogočiti, saj jim na ta način nudimo koristno dejavnost in s tem preprečujemonjihove morebitne stranpoti. Konji se uveljavljajo tudi v zdravstvu oziroma prirehabilitaciji težkih bolnikov, po različnih poškodbah ali boleznih. Pred letisem sodeloval pri uvajanju rehabilitacije s pomočjo konj za otroke zraznimi prirojenimi telesnimi in duševnimimotnjami. Rezultati take terapije so bili izjemno spodbudni, tako da jehipoterapija sedaj postala sestavni del takih rehabilitacij.