Prejšnji naslovi: Vrhnika 32 (1890); Vrhnika 186 (1914); Stara cesta 54 (1934)
Lastniki: Johan Nadlisheg (okoli 1838); Franc Nadlišeg (1870); Jacob Košier (1879); Jakob Košir (1890); Franc Jonke (1893, 1914); Ivan Turšič (1928, 1934)
Enonadstropna ambiciozna stavba s tlorisom v obliki črke L in simetrično dvokapnico na čop je krita z bobrovcem. Ima kamnit pravokoten portal z letnico 1879, ki predstavlja letnico prezidave stavbe. V portal sta vklesani črki J. K. Sprednja fasada je poudarjena z biforo, ki je zgoraj polkrožno zaključena. Nadstropji sta ločeni z venčnim zidcem, okenski okvirji pa so profilirani.
Starost hiše ni povsem jasna, verjetno pa je nastala pred letom 1838, saj se prvi znani posestnik Janez Nadlišek že omenja v zapisniku gradbenih in hišnih parcel iz tistega časa.
Naslednji posestnik Jakob Košir, rojen 5. 4. 1847, poročen z Marijo Ostank, rojeno 3. 2. 1855, in z otroki Aljozijem, Francetom ter Ivano, se je odselil v Ameriko najbrž pred 21. februarjem leta 1893. Takrat je uradni lastnik postal Franc Jonke iz Ljubljane. V hiši je ostala Koširjeva tašča Marija Ostank, ki je umrla 19. 5. 1895. leta v starosti 79 let. Pri hiši sta imela sobi še učenca Lorenz Strekelj in Janez Albreht iz Hotedršice, od leta 1891 dalje pa tudi višji finančni nadzornik Simon Žigon z ženo Frančiško in hči Marija. »Franc Jonke je leta 1896 na občinski urad naslovil »pokorno« prošnjo za postavitev dveh dimnikov na svoji hiši, enega iz sobe nad t. i. hlevom in drugega iz predsobe. Izvajalec del je bil zidarski mojster Jožef Rode s Stare Vrhnike.«
Leta 1910 so v hiši živeli čolnar Janez Krašovec z ženo Uršo, čevljar Ivan Polanc in dacar Janez Štrubelj z ženo Katarino ter nekoliko pozneje še trgovski zastopnik Rudolf Cotič. Istega leta se v stavbi omenja špecerija »Bobek«. Štiri leta kasneje je bila hiša prazna, v lasti pa jo je imel še vedno Franc Jonke.
Za Jonkejem se je vselil strojar Ivan Turšič, ki se je strojarske obrti izučil pri usnjarju Verbiču. Doma je imel nekaj jam za vsad in izdelovanje usnja po vegetabilnem načinu ter trgovino z usnjem. Ivan Turšič je leta 1928 predelal pritličje hiše v dva lokala tako, da je napravil v stavbi dvoje novih vrat in izložbeno okno. V lokalih so se poleg krojača Matka Malovrha vrstili frizerski saloni. Nazadnje ga je imela Sokačeva.
Ivanov sin je bil višji železničarski uradnik in se ni več ukvarjal z usnjarstvom. Vnuk usnjarja Rudi Turšič je bil profesor matematike v Dutovljah, kjer je služboval tudi kot ravnatelj osnovne šole. Še vedno živi na Primorskem, občasno pa prihaja na Vrhniko ter vzdržuje hišo.
