Prejšnji naslovi: Vrhnika 135 in 134 (1879), 239 (1890); Vrhnika 102 in 103 (1914); Stara cesta 8 in 9 (1934)
Domače ime: Lahov Peter (1870); Lah (1914); Pleško; Rotar
Lastniki: Michael Kobelitsch z družabniki (1824); Kobelitsch in družabniki (1838); Peter Lenassi (1879); Marija Pleško (1914, 1934)
Nadstropna trška hiša v L tlorisu ima členjene fasade v ometu in delni zidec med etažama. Na dvoriščni strani poteka v nadstropju vhodnega kraka lesen gank. Objekt je datiran v zadnjo četrtino 19. stoletja. Dokaj velika stavba je nastala z združitvijo dveh ločenih stavb, sprednje hiše in zadnjega hleva. Hlev je bil postavljen leta 1846, ko so pri njegovi zidavi odkrili kamnit rimski sarkofag z napisom na pokrovu. »Prvotni položaj obeh stavb lepo prikazuje situacija iz leta 1879, ko je takratni lastnik Peter Lenassi prijavil prenovo omenjenih poslopij. Stavbi sta namreč pogoreli v požaru 12. avgusta istega leta in jeseni je Lenassi že popravil strešni konstrukciji obeh. Obenem s prenovo je nad hlevom napravil še eno stanovanje, kakor je bilo, po njegovih besedah, že pred 30-imi leti s hišno številko Vrhnika 134. Prenovi sta ugovarjala sosed Karel Majer in soseda Jera Steržinar. Slednja se je pritožila zaradi nameravanega odvajalnega žleba, ki naj bi bil iz kuhinje novega stanovanja speljan proti njeni hiši, prav tako pa ni bila zadovoljna z novim vhodom v stanovanje, ravno »vis a vis« njenemu vhodu. Po letu dni je zadeva dobila poravnavo vseh vpletenih, po kateri je prenovljena stavba, ki ni kršila gradbenega reda, lahko ostala nespremenjena.« Stavba, imenovana Lahova pristava, je bila leta 1890 prazna. Prav tako leta 1914, ko je bil njen lastnik Davorin Šetinc.
V Lenassijevi hiši je dobila brezplačno sobico vrhniška čitalnica, potem ko se je zaradi previsoke najemnine umaknila iz hotela Pri črnem orlu. Predniki vrhniškega župana Petra Lenassija (rojen 22. 2. 1835 na Vrhniki) verjetno izvirajo iz Italije, od koder tudi hišni imeni Lahov, Lah. Vdovec Peter Lenassi je imel pri sebi hčer Marijo (rojena 1857) in sina Franca (rojen 1859), pod njegovo streho pa je živela še podnajemnica Josefa Canselotti s hčerjo Marijo. Konec 19. stoletja je nudil prostor osemčlanski gostaški družini oštirja Luka Susmana, ki se je kasneje odselila v Ameriko, potem zdravniku dr. Ivanu Maroltu (Janku) iz Planine, (Stollvertreterin ?) Johani Divjak, trgovcu Davorinu (Martinu) Šetincu in njegovima trgovskemu pomočniku Antonu Koračinu iz Novega mesta ter trgovskemu učencu Janezu Senici iz Podgorja. Peter Lenassi je umrl 24. 12. 1904. Velika udeležba na njegovem pogrebu je pričala, da je ljudstvo spoštovalo pokojnika in se spominjalo njegovih zaslug za vrhniško občino, saj je bil Lenassi mnogo let »pravi ljudski župan«.
Po očetovi smrti je hišo prevzela hči Marija, poročena Pleško. Njen mož Karel Pleško je bil sodnik na Vrhniki, ki je uradoval izključno v slovenščini. Marija je bila učiteljica in je stalno bivala v Ljubljani. Imela sta hčere: Ano (18. 6. 1880–29. 8. 1920), Emo, Cirilo, poročeno Štebi, ter Mici. Ana, Ema in Mici so poučevale na Vrhniki.
Pleškova hiša je imela zgoraj stanovanja, spodaj pa lokale, kjer se je zamenjalo veliko strank. Na desni strani je imel pred drugo svetovno vojno pisarne odvetnik dr. Marjan Marolt iz Verda (1932–1945). Na levi sta imela trgovino z mešanim blagom Davorin Šetinc (1902) in Ivan Kržan (1917). V Kržanovi trgovini so prodajali prehrambene izdelke in blago. Kasneje jo je prevzela Marija Petavs. Za njo se je vselil pek in slaščičar Vinko Kette, ki je z družino stanoval v hiši do leta 1954. Vinko Kete je imel tu prvo parno pekarno na Vrhniki (parno peč je kupil na Češkem) in že pred drugo svetovno vojno pekel kruh tudi za vojsko.
Mici Pleško, Ema Pleško, poročena Pajnič, in njena hči Marija Pajnič, poročena Rus, so leta 1947 prodale hišo pekovskemu mojstru Ignaciju Rotarju in ženi Justini s Stare ceste 16. Rotarjevi so se še istega leta vselili v hišo, pekli pa na starem naslovu do leta 1948. Vinko Kette je nadaljeval s pekovsko obrtjo do leta 1948, ko je pekarna postala vojaška pekarna. Po drugi svetovni vojni je v hiši stanoval tudi nadučitelj Franc Pavletič z ženo. V zadnjem delu hiše so živeli Mediči, sorodniki Medičev s Stare ceste 9, ki so bili hišniki pri Pleškovih.
Ignacij Rotar je od leta 1971 preko hotela Mantova več let v nadstropju oddajal privatne tujske sobe; Integral pa je imel v letih 1966–1987 najeto sobo za šoferje. V hiši je deloval še brat konfekcije usnja IUV (1974–1984). Leta 1981 je postala lastnica hiše Justina Rotar. Po odhodu vojske leta 1979/80 se je v prostore nekdanje pekarne vselilo AMD Vrhnika (1980–1992), nato turistična agencija Com – Tar (1992–1993), leta 1993 pa tekstilna trgovina Deltex (1993–2002), pisarniški sistemi Bojana Čebele (1984–2002), odvetniška pisarna Lina Nagode – Gogala (1993–2000) in knjigovodski servis Aleksandre Šraj (2000–2002).
Po letu 1997 sta postala lastnika posesti Anton in Milena Rotar, poročena Borštnik. Po smrti Antona Rotarja leta 2000 je postala lastnica samo Milena Borštnik in celotno poslopje leta 2002 prodala družbi OGD Inženiring d. o. o. Novi lastnik je v zgradbi uredil osem stanovanj in tri lokale; v dveh sta prodajalni tekstila Sax in Anatanija.
Lastniki: Michael Kobelitsch z družabniki (1824); Kobelitsch in družabniki (1838); Peter Lenassi (1879); Marija Pleško (1914, 1934)
Nadstropna trška hiša v L tlorisu ima členjene fasade v ometu in delni zidec med etažama. Na dvoriščni strani poteka v nadstropju vhodnega kraka lesen gank. Objekt je datiran v zadnjo četrtino 19. stoletja. Dokaj velika stavba je nastala z združitvijo dveh ločenih stavb, sprednje hiše in zadnjega hleva. Hlev je bil postavljen leta 1846, ko so pri njegovi zidavi odkrili kamnit rimski sarkofag z napisom na pokrovu. »Prvotni položaj obeh stavb lepo prikazuje situacija iz leta 1879, ko je takratni lastnik Peter Lenassi prijavil prenovo omenjenih poslopij. Stavbi sta namreč pogoreli v požaru 12. avgusta istega leta in jeseni je Lenassi že popravil strešni konstrukciji obeh. Obenem s prenovo je nad hlevom napravil še eno stanovanje, kakor je bilo, po njegovih besedah, že pred 30-imi leti s hišno številko Vrhnika 134. Prenovi sta ugovarjala sosed Karel Majer in soseda Jera Steržinar. Slednja se je pritožila zaradi nameravanega odvajalnega žleba, ki naj bi bil iz kuhinje novega stanovanja speljan proti njeni hiši, prav tako pa ni bila zadovoljna z novim vhodom v stanovanje, ravno »vis a vis« njenemu vhodu. Po letu dni je zadeva dobila poravnavo vseh vpletenih, po kateri je prenovljena stavba, ki ni kršila gradbenega reda, lahko ostala nespremenjena.« Stavba, imenovana Lahova pristava, je bila leta 1890 prazna. Prav tako leta 1914, ko je bil njen lastnik Davorin Šetinc.
V Lenassijevi hiši je dobila brezplačno sobico vrhniška čitalnica, potem ko se je zaradi previsoke najemnine umaknila iz hotela Pri črnem orlu. Predniki vrhniškega župana Petra Lenassija (rojen 22. 2. 1835 na Vrhniki) verjetno izvirajo iz Italije, od koder tudi hišni imeni Lahov, Lah. Vdovec Peter Lenassi je imel pri sebi hčer Marijo (rojena 1857) in sina Franca (rojen 1859), pod njegovo streho pa je živela še podnajemnica Josefa Canselotti s hčerjo Marijo. Konec 19. stoletja je nudil prostor osemčlanski gostaški družini oštirja Luka Susmana, ki se je kasneje odselila v Ameriko, potem zdravniku dr. Ivanu Maroltu (Janku) iz Planine, (Stollvertreterin ?) Johani Divjak, trgovcu Davorinu (Martinu) Šetincu in njegovima trgovskemu pomočniku Antonu Koračinu iz Novega mesta ter trgovskemu učencu Janezu Senici iz Podgorja. Peter Lenassi je umrl 24. 12. 1904. Velika udeležba na njegovem pogrebu je pričala, da je ljudstvo spoštovalo pokojnika in se spominjalo njegovih zaslug za vrhniško občino, saj je bil Lenassi mnogo let »pravi ljudski župan«.
Po očetovi smrti je hišo prevzela hči Marija, poročena Pleško. Njen mož Karel Pleško je bil sodnik na Vrhniki, ki je uradoval izključno v slovenščini. Marija je bila učiteljica in je stalno bivala v Ljubljani. Imela sta hčere: Ano (18. 6. 1880–29. 8. 1920), Emo, Cirilo, poročeno Štebi, ter Mici. Ana, Ema in Mici so poučevale na Vrhniki.
Pleškova hiša je imela zgoraj stanovanja, spodaj pa lokale, kjer se je zamenjalo veliko strank. Na desni strani je imel pred drugo svetovno vojno pisarne odvetnik dr. Marjan Marolt iz Verda (1932–1945). Na levi sta imela trgovino z mešanim blagom Davorin Šetinc (1902) in Ivan Kržan (1917). V Kržanovi trgovini so prodajali prehrambene izdelke in blago. Kasneje jo je prevzela Marija Petavs. Za njo se je vselil pek in slaščičar Vinko Kette, ki je z družino stanoval v hiši do leta 1954. Vinko Kete je imel tu prvo parno pekarno na Vrhniki (parno peč je kupil na Češkem) in že pred drugo svetovno vojno pekel kruh tudi za vojsko.
Mici Pleško, Ema Pleško, poročena Pajnič, in njena hči Marija Pajnič, poročena Rus, so leta 1947 prodale hišo pekovskemu mojstru Ignaciju Rotarju in ženi Justini s Stare ceste 16. Rotarjevi so se še istega leta vselili v hišo, pekli pa na starem naslovu do leta 1948. Vinko Kette je nadaljeval s pekovsko obrtjo do leta 1948, ko je pekarna postala vojaška pekarna. Po drugi svetovni vojni je v hiši stanoval tudi nadučitelj Franc Pavletič z ženo. V zadnjem delu hiše so živeli Mediči, sorodniki Medičev s Stare ceste 9, ki so bili hišniki pri Pleškovih.
Ignacij Rotar je od leta 1971 preko hotela Mantova več let v nadstropju oddajal privatne tujske sobe; Integral pa je imel v letih 1966–1987 najeto sobo za šoferje. V hiši je deloval še brat konfekcije usnja IUV (1974–1984). Leta 1981 je postala lastnica hiše Justina Rotar. Po odhodu vojske leta 1979/80 se je v prostore nekdanje pekarne vselilo AMD Vrhnika (1980–1992), nato turistična agencija Com – Tar (1992–1993), leta 1993 pa tekstilna trgovina Deltex (1993–2002), pisarniški sistemi Bojana Čebele (1984–2002), odvetniška pisarna Lina Nagode – Gogala (1993–2000) in knjigovodski servis Aleksandre Šraj (2000–2002).
Po letu 1997 sta postala lastnika posesti Anton in Milena Rotar, poročena Borštnik. Po smrti Antona Rotarja leta 2000 je postala lastnica samo Milena Borštnik in celotno poslopje leta 2002 prodala družbi OGD Inženiring d. o. o. Novi lastnik je v zgradbi uredil osem stanovanj in tri lokale; v dveh sta prodajalni tekstila Sax in Anatanija.
