Janko Mlakar, PV 1936
Dokler nisem v Cilenšku, ki je zadnja leta prejel častni naslov „Bočki župnik” , našel zvestega planinskega druga, sem hodi po gorah večinoma sam.
Za inozemske ture itak nisem mogel dobiti tovariša, pa ga tudi iskal nisem. Za ledeniške sem si v prvih letih svojega udejstvovanja kot planinec najemal vodnika.
Nekdo mi je povedal, da je poljčanski župnik Lojze Cilenšek jako dober planinec. Peljal sem se k njemu ter ga vprašal, če pojde z menoj v Švico. Bil je takoj pripravljen. — Ker sem mislil, da ni vajen ledenikov, sva šla najprej za poskušnino na Titlis, nato sva jo udarila na Jungfrau.
Na tej turi sem spoznal, da sem našel v Lojzetu tovariša, ki je še bolj navdušen za gore kakor jaz. Nobena pot mu ni bila prehuda ali predolga, drage volje in brez godrnjanja se je postil v jedi, pijači in spanju, seveda le takrat, kadar se je šlo za njegove ljube pianine.
