Andrej Jelačin, Luana Malec, dr. Salvator Žitko in predstavnice Vilharjeve družine so na domoznanskem večeru osvetlili njegovo delovanje v knjižničarstvu, šolstvu, zgodovinopisju ter manj znano osebno in družinsko življenje.
Domoznanski večer o Srečku Vilharju je bil zasnovan kot srečanje osebnih spominov in strokovnih pričevanj, ki so njegovo življenjsko pot osvetlila z različnih vidikov. Pogovor je povezoval mag. Peter Štoka, vodja Oddelka za domoznanstvo in knjižno dediščino Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.
Andrej Jelačin, nekdanji ravnatelj koprske knjižnice in Vilharjev naslednik, je predstavil spomine na njuno poznanstvo ter okoliščine, v katerih je prevzel vodenje ustanove. Spregovoril je o organizacijskih in prostorskih težavah knjižnice, združevanju knjižničnih dejavnosti in prizadevanjih za njeno prenovo. Posebej je poudaril nastajanje domoznanske dejavnosti in pomen raziskovanja lokalne zgodovine. Njegovo pričevanje je osvetlilo obdobje postopne preobrazbe knjižnice v sodobno kulturno ustanovo.
Luana Malec, direktorica Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, je Vilharjev prispevek predstavila z vidika razvoja bibliotekarske stroke. Opozorila je na njegovo sposobnost povezovanja ljudi in ustanov, strokovno razgledanost ter pripravljenost za uvajanje novih knjižničnih storitev. Spomnila se je tudi, kako je med strokovnim izobraževanjem v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani spoznavala ugled, ki ga je Vilhar užival med slovenskimi bibliotekarji. Posebej je izpostavila njegovo vizijo širjenja dostopnosti knjig, medknjižničnega sodelovanja in razvoja domoznanske dejavnosti.
Dr. Salvator Žitko, zgodovinar in nekdanji Vilharjev dijak na koprski gimnaziji, je predstavil svojega profesorja kot široko razgledanega predavatelja, ki je filozofska vprašanja znal povezovati z življenjskimi izkušnjami. Pozneje ga je spoznaval tudi kot raziskovalca primorske in istrske zgodovine. Posebno pozornost je namenil Vilharjevemu sodelovanju z Zgodovinskim društvom Jugoslovanske cone STO, pripravi Istrskega zgodovinskega zbornika iz leta 1953, razstavni dejavnosti in prizadevanjem za raziskovanje domače preteklosti.
Osebnejšo podobo Srečka Vilharja je predstavila njegova vnukinja Vladimira, ki je ob pomoči spominov svoje matere Branke Gojak-Vilhar obudila življenje dedka zunaj javnih funkcij. Materini spomini so razkrili človeka, ki je ob izjemni delovni vnemi ohranjal globoko navezanost na družino, naravo in knjige. Spomini so govorili o skupnih sprehodih, nabiranju gob, šahu in družinskih prigodah ter njegovi pripravljenosti pomagati mladim pri učenju.
Posebno čustveno razsežnost je srečanju dodala literarna zapuščina Stanke Vilhar, njegove žene, partizanske aktivistke in pisateljice. Njena pesniška besedila so priklicala intimni svet zakonske povezanosti in spomina na pokojnega moža. Večer so dopolnili literarni vložki in anekdote iz Vilharjevega življenja, ki so približali njegovo duhovitost in značaj.
Srečanje je pokazalo, da Vilharjeve zgodovinske vloge ni mogoče omejiti na posamezen poklic ali funkcijo. Njegovo delo je povezovalo politično in kulturno delovanje, izobraževanje, zgodovinopisje ter bibliotekarstvo, osebna pričevanja pa so javni podobi dodala pomembno človeško razsežnost.


