Vilhar je spodbujal zbiranje domoznanskega gradiva, raziskovanje lokalne zgodovine, razstave in publicistiko. S svojim delom je prispeval k razvoju dejavnosti, ki jih je leta 1975 prevzel novoustanovljeni Domoznanski oddelek.
Med najtrajnejšimi prispevki Srečka Vilharja k razvoju koprske knjižnice je njegovo prizadevanje za sistematično zbiranje, raziskovanje in ohranjanje kulturne dediščine Primorske in Istre. Domoznanstva ni razumel zgolj kot zbiranje dokumentov o posameznih krajih, temveč kot dejavnost, ki povezuje zgodovinski spomin, raziskovalno delo in kulturno zavest prebivalstva.
Takšno razumevanje je izhajalo tudi iz njegovih življenjskih izkušenj. Kot Primorec je neposredno doživljal posledice fašističnega zatiranja slovenskega jezika, šolstva in kulturnih ustanov. V svojih poznejših raziskavah je zato opozarjal na pomen knjige in knjižnice pri ohranjanju kulturne ter jezikovne identitete.
V razpravi Prerez zgodovine slovenskih knjižnic in knjižničarstva na Primorskem iz leta 1961 je predstavil razvoj slovenskih čitalnic in knjižnic od narodnoprebudnega obdobja 19. stoletja do povojne obnove. Posebno pozornost je namenil uničevanju slovenskega knjižničnega gradiva v času fašizma ter prizadevanjem za obnovo knjižničnega omrežja po drugi svetovni vojni.
Vilharjevo raziskovalno delo je odlikovalo povezovanje bibliotekarskega in zgodovinopisnega pristopa. Knjige, časopise, rokopise in drugo tiskano gradivo je obravnaval kot zgodovinske vire, v katerih je prepoznaval pričevanja o družbenem življenju, jezikovnih odnosih in kulturnih stikih obmejnega prostora.
Posebno mesto je namenjal istriki, gradivu o zgodovini in kulturi Istre, razpršenemu po javnih, zasebnih in samostanskih knjižnicah. Zavzemal se je za njegovo ohranjanje in strokovno obdelavo, pri čemer je upošteval večjezičnost zgodovinskega prostora ter pomen slovenske, italijanske in drugih knjižnih tradicij.
Njegova zgodovinopisna dejavnost je bila tesno povezana z Zgodovinskim društvom Jugoslovanske cone STO. Sodeloval je pri pripravi Istrskega zgodovinskega zbornika leta 1953 ter pri razstavah, raziskovanju zgodovine Istre in prizadevanjih za predstavitev pomembnih osebnosti koprske preteklosti.
Pomemben del njegovega ustvarjanja je predstavljala publicistika. V svoji karieri je objavil več kot 250 člankov in razprav s področja zgodovine, šolstva, kulture, knjižničarstva in pomorstva. Skupaj z Albertom Klunom je pripravil obsežne monografije o primorskih prekomorcih, s katerimi je prispeval k dokumentiranju njihove vloge v drugi svetovni vojni.
Med njegovimi pomembnejšimi deli so Prerez zgodovine slovenskih knjižnic in knjižničarstva na Primorskem (1961), Dante: 1265–1965 (1965), Katalog pomorske literature Študijske knjižnice v Kopru, objavljen v publikaciji O morju in pomorstvu (1967), ter Slovensko učiteljišče v Kopru 1875–1909 (1976). Zadnje delo je posebej pomenljivo, saj se je Vilhar z njim vrnil k zgodovini šolstva, področju, s katerim je bila povezana njegova mladost.
Vilharjeva prizadevanja so pomembno prispevala k razvoju domoznanske dejavnosti v koprski knjižnici. Leta 1975 je bil ob ponovni združitvi Študijske in Ljudske knjižnice ustanovljen Domoznanski oddelek, ki je prevzel sistematično zbiranje, hranjenje, raziskovanje in predstavljanje domoznanskega gradiva Primorske. Njegove neposredne organizacijske in strokovne temelje je postavila višja bibliotekarka Miša Šalamun, ki je nadaljevala in nadgradila dotedanja prizadevanja za ohranjanje zgodovinske in knjižne dediščine domačega prostora.
Danes Oddelek za domoznanstvo in knjižno dediščino Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper nadaljuje to poslanstvo z varovanjem zgodovinskih knjižnih zbirk, raziskovalnim delom, pripravo razstav, predavanj in publikacij ter digitalizacijo gradiva.
Vilharjeva dediščina se tako ohranja predvsem v raziskovalni in dokumentacijski dejavnosti oddelka, ki zgodovinsko gradivo povezuje s sodobnimi potrebami raziskovalcev, uporabnikov in širše javnosti.


