Stevan Djukič, rojen 31. oktobra 1953 v l ndjiji v Vojvodini (Srbija), je leta 1971 v Novem Sadu diplomiral na Primenjeni umetnosti v razredu prof. mag. Ankice Oprešnik. Po njenem priporočilu je za vojvodinske muzeje kot risar keramike skupaj z ameriškimi arheologi delal pri izkopavanju rimskega mesta Sirmiuma (Sremska Mitrovica), Gomolave (Hrtkovci) in Lepenskega vira (Djerdap). Svoje oljne slike je razstavljal z mag. Jovanom Sivačkijem, prof. risanja in slikanja na Akademiji za likovno umetnost Beograd, z akademskim umetnikom Slobodanom Šijanom (danes režiser), s Slobodanom Radivojevičem in drugimi tedanjimi jugoslovanskimi umetniki. V Sloveniji se dolga leta ni ukvarjal z likovnim ustvarjanjem, šele po letu 2006 je nadaljeval s slikanjem z olji, v zadnjih letih pa se je posvetil predvsem risanju portretov.
Slovenske gore so ga očarale takoj ob prihodu s širokih vojvodinskih ravnin. Sprva je v hribe zahajal kot pohodnik, leta 1983 pa se je vključil v alpinistični odsek PD Matica Celje. Že leta 1982 je opravil izpit za markacista v Mozirju (evidenčna številka 22) in vrsto let sodeloval v akcijah vzdrževanja, čiščenja in označevanja poti v Kamniško-Savinjskih Alpah.
modernistov Gabrijela Stupice, Marija Preglja, Janeza Bernika, Andreja Jemca in še bi lahko naštevali.
Stevan Djukič je tako nadaljevalec slovenske risarske tradicije. Še posebej se je posvetil portretu, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Z njim so se namreč ukvarjali najkvalitetnejši slovenski umetniki. Stevan si je izbral, lahko rečem, enkratne motive, portrete slovenskih alpinistov, plezalcev in gornikov, kar je izjema in enkratno ne samo v slovenskem okolju, ampak tudi širše. Veliko večino jih je osebno poznal, nekaterih med njimi tudi ne. Ne glede na to zrejo v nas s svojo pričevalnostjo in dokumentarnostjo, umetnik se zazre v njihovo duševnost in nam jih predstavi s svojim brezhibnim obvladovanjem risarske tehnike. Njegova črta, potegnjena s svinčnikom (ustvarja pravzaprav samo z njim)„ ne pušča nobenega dvoma. Potegnjena je velikopotezno in natančno, živo in tudi podrobno.
Bogata umetniška in dokumentarna zapuščina nekega obdobja.
Razstave oljnih slik in portretov:
Sombor (1973), Apatin (1973), Apatin (1974), Beograd (1974), Rajlovac (1975), Novi Sad (1975), Senta (1975), Sonta pri Apatinu (1975), Celje, Portreti alpinistov savinjske regije (2012), Celje, Portreti in doprsni kip Alfreda Nobela, Solčava, Portreti alpinistov savinjske regije (2012), Celje, Galerija sv. Jožefa (2014), Solčava, Kulturni center Rinka (2014), Gevgelija, Galerija Amam (2014)
Zgodovinski pregled slovenskih alpinistov avtor predstavlja na svojstven način, z likovno upodobitvijo legend slovenskega alpinizma. Zamisel o upodobitvi slovenskih alpinistov se je porodila že v času, ko je avtor risal portrete alpinistov savinjske regije. Prvotno zbirko alpinistovje v zadnjem letu razširil z upodobitvami alpinistov z območja Gorenjske in drugih delov Slovenije, s tujimi alpinisti, ki so sodelovali na slovenskih in mednarodnih odpravah, v zbirki so tudi nekateri možje, ki so se v zgodovini zavzemali za razvoj gorništva, pa jim takrat čas ni bil naklonjen. Posebej je počaščen, da lahko zbirko predstavi v Mojstrani, v hramu slovenskega planinstva in gorništva, v okolju, iz katerega izhajajo številna slovita alpinistična imena.
