Stanko Bloudek, vsestranski športnik, izumitelj, pionir letalstva in graditelj velikih smučarskih skakalnic – letalnic, se je rodil 11. februarja 1890 v Idriji. Njegov oče Jaroslav Bloudek je v Idrijo prišel iz Telča na Moravskem in se zaposlil kot jamomerec v idrijskem rudniku živega srebra. Tam se je poročil z domačinko Minko Lapajne. Zaradi slovanske usmerjenosti je bil leta 1894 premeščen v češki Most, kjer je pozneje zaradi težkih delovnih razmer umrl. Mati je s petimi otroki ostala sama in se vrnila v Slovenijo.
Bloudek je osnovno šolo in del gimnazije končal v češkem Mostu, nato pa šolanje nadaljeval v Kranju in Ljubljani. Čeprav je imel zaradi težkih življenjskih razmer povprečen učni uspeh, je izstopal v risanju in telovadbi. Sprva je študiral slikarstvo, a ga je navdušenje nad letalstvom usmerilo v strojništvo. Študij na tehniški visoki šoli v Pragi je moral zaradi pomanjkanja sredstev prekiniti, vendar je s svojim znanjem in sposobnostmi v praksi dosegel ugled inženirja.
Poleg tehnike je bila njegova velika strast šport. Preizkusil se je v številnih športnih panogah, pozneje pa je deloval kot trener, organizator in načrtovalec športne infrastrukture. Pri športnem klubu Ilirija je uredil številna igrišča in naprave, po njegovih načrtih pa so zgradili tudi sodobne športne objekte.
Posebno mesto v njegovem življenju je imelo umetnostno drsanje. Med letoma 1920 in 1921 je pri Iliriji ustanovil drsalno sekcijo in pomembno prispeval k razvoju tega športa v Sloveniji. Med letoma 1926 in 1929 je osvojil naslov slovenskega prvaka, pozneje pa je kot trener vzgajal mlade drsalce in kotalkarje.
Bloudek je pomembno vplival tudi na razvoj slovenskega in jugoslovanskega športa. Bil je član in prvi predsednik (1947–1951) Jugoslovanskega olimpijskega komiteja ter član Mednarodnega olimpijskega komiteja. Posebej znan je kot graditelj smučarskih skakalnic, med njimi tudi znamenite Bloudkove velikanke v Planici.
V dokumentu, ki ga predstavljamo, Stanko Bloudek poroča o udeležbi slovenske delegacije na svetovnem prvenstvu v kotalkanju v Bologni leta 1958, kjer so se slovenski tekmovalci pomerili med 24. in 26. oktobrom.
Kotalkanje se je pri nas razvilo kot povsem nova športna zvrst, za njegov razvoj pa ima največ zaslug prav Stanko Bloudek. K razmišljanju o kotalkanju ga je spodbudilo vprašanje, kako mladini omogočiti ustrezno nadomestilo za drsanje v poletnih mesecih. Prvo simulacijo kotalkanja je predstavil na slavnostni paradi jugoslovanskih fizkulturnikov v Beogradu leta 1946, kjer so slovenski športniki prikazali značilne slovenske športe, med njimi smučanje in drsanje. Ker maja ni bilo mogoče izvajati predstavitev zimskih športov, je Bloudek smuči opremil s koleščki, drsalca pa naučil izvajanja posameznih figur na takratnih okornih kotalkah, imenovanih tudi »stare drsalke na koleščkih« oziroma nemško Rollschuhe.
Njegova zamisel je vzbudila veliko zanimanja, zato je tej dejavnosti vse do svoje smrti posvečal veliko energije. Kmalu zatem je zasnoval in uredil kotalkarsko igrišče na Čufarjevi ulici, svoje stanovanje pa spremenil v manjšo mehanično delavnico za popravilo kotalk. Drsalni klub Olimpija je začel organizirati prva kotalkarska tekmovanja, posebno priljubljene pa so bile kotalkarske revije.
Zaradi kakovostnega dela je raven tekmovalnega kotalkanja hitro rasla. Bloudek je poskrbel, da so mlade tekmovalke lahko nastopale na pomembnih tekmovanjih v tujini, med drugim v Italiji, Nemčiji in Združenih državah Amerike. Kadar je bilo mogoče, jih je spremljal tudi sam. Na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 1959 se je močno prehladil, kar je verjetno prispevalo k njegovi prezgodnji smrti 26. novembra istega leta. Za seboj je pustil izjemno dediščino na področju športa, tehnike in graditeljstva. Najvišje priznanje Republike Slovenije za šport, ki se podeljuje od leta 1965, nosi njegovo ime – Bloudkova nagrada.
