Naslednje besedilo je prispevala ga. Marija Petek. Skupaj s pokojnim soprogom Mihaelom sta ga zapisala ob pogovoru z g. Vladom Goltezem, upokojencem in nekdanjim vodjem proizvodnje Tovarne kos in srpov, TOKOS, v Tržiču.
Spomini na kovaška kladiva in njihove upravljavce v Tovarni kos in srpov -TOKOS
Samok?v, ki ni prav nič podoben ročnemu oz. klasičnemu kladivu, je v preteklem stoletju dobival nove oblike, vodno moč za njegov pogon pa sta mu začeli nadomeščati moč električnega toka in moč stisnjenega zraka. V Tržiču najdemo* nekaj teh gigantov v Tovarni kos in srpov oz. TOKOS, nekdanji fužini Njiva. Ne bomo jih opisovali, pač pa bomo govorili o tehnično usposobljenih kovinarjih oziroma izkušenih kovačih, ki so s temi kladivi upravljali v času, ko je bil v tej tovarni še zaposlen najin sogovornik g. Vladimir Goltez iz Bistrice pri Tržiču. Z besedo in nekaterimi fotografijami nas bo popeljal v tovarno, ter pokazal najpomembnejša kladiva, s katerimi seje srečeval, in jih povezal še z imeni strokovnjakov, ki so s temi razbijači upravljali.
Nekdanje podjetje Kajetana Ahačiča (oz. pr’ Kaj’tan, kot domačini še danes rečejo tovarni TOKOS, op. Nejc Perko) je zadnja leta pred drugo svetovno imelo okrog 150 zaposlenih. Lastnik se je trudil ohraniti konkurenčnost s posodobitvami oz. modernizacijo proizvodnje. V tovarni Tokos so dnevno proizvajali po 800 kos in 300 lopat, poleg klin, slamoreznic, nožev za seno, kosirjev in drugih jeklenih orodij. V kovačnici je bilo poleg fužinskih peči in nekaterih strojev vključenih v izdelavo kos 21 kladiv, od teh 6 repačev, 7 vzmetnih, 6 strojnih, 1 padalno in 1 zračno kladivo. Po drugi svetovni vojni in nacionalizaciji se je strojna oprema še bolj izpopolnila in se s tem prilagodila novim tržnim zahtevam. G. Goltez se predvsem dobro spominja kladiv, vključenih v izdelavo kos in kranjskih srpov. Izdelava kose je vodila skozi približno 50 produkcijskih faz. Pri tem so najvažnejšo nalogo imela težka kladiva. Sogovornik proces proizvodnje ponazori z lastnimi fotografijami, ki so priložene prispevku. Kot pravi, na njih lahko vidimo izkušene in spretne kovače oziroma tehnično izšolane kovinarje. Prav od njihove strokovnosti je bila odvisna kakovost izdelkov.
Proces vlečenja ali šibkanje kose, imenovan tudi cajnanje, je opravljalo vzmetno kladivo, upravljal pa ga je cajnar.
Važen del kose je p?ta, ki jo je pomagalo skovati vzmetno kladivo, katerega je upravljal izdelovalec p?t.
Nepogrešljiv del kose je bradavica ali bacelj, ki se vloži v kosišče. Postopku izdelave so rekli bradavičenje. Ta del so sprva kovali z ročnim kladivom, kasneje pa s strojnim stiskanjem.
Kosa je morala tudi na širjenje (cajnanje ali pratanje). Uporabljalo se je kladivo repač, imenovano tudi norec ali štilar. Kovaču-delavcu pa so rekli širilec ali pratar. Po zamenjavi norcev so širjenje opravljali z zračnim kladivom.
Za mrzlo kovanje oz. likanje kos (amranje) se je uporabljal repač (norec na vodni in kasneje na električni pogon ), z modernizacijo pa vzmetno kladivo; kovaču-delavcu so rekli amrar.
Večina teh kladiv je bila že na električni pogon. Repače so zamenjali leta 1966, ko je bil vodja razvoja dipl. inž. Vital Ahačič, sicer znan slovenski glasbenik. Vsa ta kladiva so povzročala neznanski hrup in ropot, največjega pa prav repač oz. norec. Kadar je bil ta v pogonu, se je njegovo razbijanje slišalo vse do sogovornikovega doma v Bistrici. Dobro se spominja visoko usposobljenih sodelavcev, ki so upravljali z omenjenimi kladivi in jih tudi našteje, čeprav je možno, da je koga tudi pozabil:
Šibkarji ali cajnarji so bili: Janez Černjak, Tone Hladnik, Milan Kališnik, Janko Krmelj (tudi odličen fotograf), Alojz Lipold, Ivan Lukanc, Lado Majcen, Anton Filipčič, Anton Pavšek, Karel Srečnik, Ivan Šlamberger, Vinko Tušek, Drago Uzar, Franc Zaletelj.
Širilci ali pratarji: Andrej Avsec, Rudi Berlot, Anton Filipčič, Janez Horvat, Franc Jekovec, Franc Kogoj, Anton Kralj, Janko Krmelj, Franc Lovrenčak, Stanko Omejc, Franc Perko, Ivan Plestenjak, Janez Pogačnik.
Izdelovalci p?t: Maks Demšar st., Milan Demšar ml., Alojz Žnidaršič.
Amrarji: Franc Kuhar – Štular, Alojz Podrekar, Janez Praprotnik, Peter Praprotnik.
G. Goltez ima do svoje nekdanje službe in njene tradicije poseben odnos: »Razmišljal sem tudi o tem, kako bi vsaj del omenjene tradicije ohranili zanamcem. Ker sem velik del svojega življenja in dela posvetil Tokosu, so kladiva in druga orodja ter naprave postala del mojega spomina. Napisanega in poslikanega imamo z nekdanjimi sodelavci precej. Del tega bi se dalo oživiti oz. ohraniti v stari Germovki, ki kot zaklenjena speča kovaška princesa čaka nekoga, ki bi jo s kovanjem prebudil, če uporabim pravljično prispodobo.** Morda bi bil to prav princ štilar ali norec, ki bi ga bilo moč tja montirati in »na ogled postaviti«. Ta je že nekoč razbijal v tisti kovačnici. Pred leti sem že dal idejo za to. Nekaj kovačev nas je še, ki bi to z majhnimi stroški in veliko dobre volje znali obnoviti in tako ponuditi našemu kraju dragocen kovaški muzejski eksponat. To so bile moje sanje in še vedno so.«
Za te spomine velika hvala g. Ladu Goltezu, neumornemu čebelarju, gasilcu in nekdanjemu kovinarju kovaču – idealistu!
Marija in Mihael Petek
* V času objave prispevka na Kamri stanje v Tovarni kos in srpov ni znano (opomba Nejc Perko)
** Z namenom prikaza kovaške tradicije je danes njena notranjost urejena za oglede. V kovaški delavnici so ohranjena stara kurišča, dva kovaška mehova, norec (mehanizirano težko gradivo) in druga oprema. Vir: Marjan Žiberna: Po Tržiču in okolici, turistični vodnik, Tržič: Občina, 2014, pp. 28 -29 (opomba Nejc Perko)
Viri:
Vladimir Goltez, vodja proizvodnje Tokos, upokojenec
Ivan Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, Mestni muzej, 1957
