Prispevek Jožice Koder, upokojene učiteljice
V letih, dokler niso, ne le v Tržiču, povsod po Sloveniji začele propadati tovarne, je bila zaposlenost ljudi vidna vsepovsod.
Avtobusi so bili malo po drugi uri popoldan polni delavcev, ki so po opravljenem »šihtu« odhajali domov. Za tiste, ki so bili na popoldanskih izmenah, je bil prevoz organiziran z odhodom avtobusov, če me spomin ne vara ob 22.20. Spomnim se, kakšna gneča je bila na avtobusni postaji v Tržiču, preden so avtobusi odpeljali v vse smeri. Če si šel malo po drugi uri popoldan iz Tržiča v smeri proti Bistrici, se je bilo na tesno srečevati z delavci, ki so v velikih skupinah odhajali iz Bombažne predilnice in tkalnice Tržič in iz tovarne Peko. Na njih obrazih ni bilo opaziti strahu, da bi izgubili delo.
Če komu ni uspelo končati šole, ni bilo strahu, dobil je delo v Predilnici (BPT, op. Nejc Perko), največ možnosti je dajala tovarna Peko. Ko sem se pred leti vračala iz službe na Slap mimo Tovarne kos in srpov, je bilo slišati udarjanje težkih kladiv, danes je tam mirna tišina. Prisotna je skrb za delo, za kruh.
Jožica Koder
Dodajam nekaj fotografskih zapisov in pisnih prispevkov mojih takratnih »novinarjev«, ko smo hodili v Pekovo tiskarno za šolsko glasilo Stezice. Takrat so bili še drugačni, bolj optimistični časi.
Avtobusi so bili malo po drugi uri popoldan polni delavcev, ki so po opravljenem »šihtu« odhajali domov. Za tiste, ki so bili na popoldanskih izmenah, je bil prevoz organiziran z odhodom avtobusov, če me spomin ne vara ob 22.20. Spomnim se, kakšna gneča je bila na avtobusni postaji v Tržiču, preden so avtobusi odpeljali v vse smeri. Če si šel malo po drugi uri popoldan iz Tržiča v smeri proti Bistrici, se je bilo na tesno srečevati z delavci, ki so v velikih skupinah odhajali iz Bombažne predilnice in tkalnice Tržič in iz tovarne Peko. Na njih obrazih ni bilo opaziti strahu, da bi izgubili delo.
Če komu ni uspelo končati šole, ni bilo strahu, dobil je delo v Predilnici (BPT, op. Nejc Perko), največ možnosti je dajala tovarna Peko. Ko sem se pred leti vračala iz službe na Slap mimo Tovarne kos in srpov, je bilo slišati udarjanje težkih kladiv, danes je tam mirna tišina. Prisotna je skrb za delo, za kruh.
Jožica Koder
Dodajam nekaj fotografskih zapisov in pisnih prispevkov mojih takratnih »novinarjev«, ko smo hodili v Pekovo tiskarno za šolsko glasilo Stezice. Takrat so bili še drugačni, bolj optimistični časi.
