Praga

Tekom svojega življenja v češki prestolnici, kjer je večkrat zamenjala svoje bivališče, se je seznanila s številnimi pisatelji, umetniki, igralci in intelektualci. Zahajala je v kavarne, ateljeje in študentsko društvo Slavia ter stkala mnoga poznanstva, med drugim s češko pisateljico in prevajalko Zdenko Háskovo.

Poglobila je tudi svoj odnos s hrvaškim pesnikom in študentom medicine Vladimirjem Jelovškom. Leta 1901 se jima je rodila hčerka Vladimira (Vladoša). Kljub materinstvu je vztrajala pri življenju neodvisne ustvarjalke, saj sta ji lastni prostor in ustvarjalna svoboda veliko pomenila. Čeprav je bil njun odnos pogosto zaznamovan s prepiri in Jelovškovo nezvestobo, sta se leta 1903 na praškem magistratu civilno poročila.

Kvedrova je v Prago prišla z velikimi pričakovanji, vendar jo je mesto ob prihodu najprej razočaralo: »Prišla sem v Prago začetkom zime. Umazano žolta megla je pokrivala mesto, ulice so bile puste in dolgočasne. Bila sem razočarana. To ni bila ona zlata Praga […] kraljevska Praga, srce in ponos češkega naroda, najlepše mesto srednje Evrope.« (Kveder 1904a: 65)

Sčasoma se je njen odnos do mesta spremenil. Čeprav je v prvih praških letih živela zelo skromno, saj se je preživljala zgolj s pisanjem in prevajanjem, je na to obdobje ohranila pozitivne spomine: »In potem je prišla tista sanjarska pomlad, ko sem si domišljala, da je ves svet moj in da imam zares talent, da enkrat nekaj napišem, nekaj tako čudovitega, da bo ganilo tisoče src. To je bila posebna pomlad: bila sem zelo srečna, vesela in ponosna, čeprav sem imela eno samo lodnasto krilo, staro bluzo in na glavi čepec, kakršnega so takrat nosile ruske študentke.« (Kveder 1904b)

Mesto je doživljala tudi kot navdušena sprehajalka in poznavalka vsakdanjega utripa ter praške zgodovine. S hčerko sta radi hodili na dolge sprehode v park Stromovka, kjer se je Vladoša lahko igrala ob ribnikih in krmila labode.

V njenih besedilih se pogosto pojavljajo značilni praški prostori in simboli, npr.: Vltava, Karlov most, Hradčani … Pomembni pa so ji bili tudi prostori druženja, kot so kavarne, gostilne in umetniški ateljeji: »Popoldne smo hodili k ›Zlatemu studencu‹. Mala gostilna, visoko gori pod zidom kraljevega gradu. Umetniki se shajajo tu, zakaj pogled iz malega vrtiča na Prago je čaroben. Rdeče gore strehe malostranskih palač, srebrno se blešči Vltava in za njo se razgrinja bogato mesto s stoterimi stolpi […] Zamišljeno sediš gori visoko nad mestom, ves omamljen od lepote, poln romantičnih sanj.« (Kveder 1906)

Praga v delih Zofke Kveder ni le kulisa dogajanja, ampak prostor, skozi katerega lahko spoznavamo tudi njeno življenje, občutja in ustvarjalni razvoj.

»Prago imamo pred seboj, oni kraljevi, očarujoči pogled, ki ga odnese seboj vsaki, ki je stal enkrat na tem mestu in ga ne pozabi nikdar. Poznam mnogo mest, ali ne poznam mesta, ki bi imelo to divno, ponosno in tako karakteristično panoramo. Nemo navdušenje napolni dušo nad to čudovito lepoto pred vami.« (Kveder 1906)

Praško ustvarjalno obdobje

Praško obdobje velja za eno najplodnejših ustvarjalnih obdobij Zofke Kveder. Že v prvem letu bivanja v češki prestolnici je v samozaložbi izdala prvenec z naslovom Misterij žene (1900), v naslednjih letih pa so sledile še štiri knjižne izdaje: Ljubezen (1901), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903) in Iskre (1905).

Obenem je v številnih slovenskih, čeških in nemških časopisih ter revijah objavljala leposlovje, feljtone, reportaže, družbene komentarje in prevode. Sprva ji kljub velikim prizadevanjem ni uspelo dobiti dela pri osrednjih čeških časopisih, zato je redni vir zaslužka našla šele pri nemško pisanem praškem časopisu Politik.

»Zofka je kuhala čaj in ob enem nekaj pisala na mizi, kjer so vse križem ležale knjige in revije, papir in črnilnik, šalice in kuhinjska posoda. […] Drugi bi se jezil nad svetom; ona je z navadno živahnostjo govorila o vseh različnih stvareh. Tako je potekalo življenje v Pragi ne brez radosti in ne brez bolesti – in ona je vedno sprejemala življenje, kakor je: brez iluzij in brez predsodkov, z nekakim zdravim optimizmom in krepko voljo do zmage.«
(Lah 1924: 50)

Poleg lastnega ustvarjanja je pomembno prispevala tudi k širjenju slovenske literature v tujini. V časopisu Politik je objavljala prevode del slovenskih avtorjev, med njimi Ivana Cankarja, Janka Kersnika in Josipa Tavčarja, ter pomagala, da je bila Cankarjeva drama Za narodov blagor prvič uprizorjena prav v Pragi. Leta 1904 je praško predmestno gledališče Urania uprizorilo tudi njeno enodejanko Ljubezen.

Leta 1904 je postala urednica revije Domači prijatelj, ki jo je izdajal češki industrialec František Vydra, kar je korenito spremenilo njen položaj v češkem kulturnem življenju in družbi. Mesečnik, ki je oglaševal žitno kavo, a hkrati objavljal kakovostno leposlovje, je izhajal v Pragi in imel v slovenskem prostoru širok krog bralcev. Kvedrova je v njem dajala prostor tako uveljavljenim slovenskim avtorjem kot začetnikom in v njem veliko objavljala tudi sama.

Ko je leta 1906 zapustila Prago in z možem in hčerko preselila v Zagreb, je odšla kot uveljavljena pisateljica, urednica in prevajalka.

Viri in literatura:

Dović, Marijan, 2008: Zofka Kveder, umetnica in profesionalka peresa. Honzak Jahič, Jasna, idr. (ur.): Zofka Kvedrová, (1878–1926). Praha: Národní knihovna ČR, Slovanská knihovna. 127–145.
Lah, Ivan, 1924: Zofka Kvedrova. Ženski svet II/3 (marec 1924). 49–53.
Tucovič Sturman, Vladka, 2006: Iz Zagreba v Prago – pisma Zofke Kveder in njene hčere Vladoše Jelovšek. Primorska srečanja XXX/300 (2006). 10–19.
Tucovič Sturman, Vladka, 2007: Domači prijatelj Zofke Kveder. Jezik in slovstvo LII/5 (september–oktober 2007). 63–72.
Kveder, Zofka, 1901: Emancipacija. Slovenka V/3 (1901). 1.
Kveder, Zofka, 1904a: Praga. Domači prijatelj I/3 (1904). 65–68.
Kveder, Zofka, 1904b: Velectěný pane redaktore! Čas XVIII/356 (1904). 17–18.
Kveder, Zofka, 1906: Zlata Praga. Domači prijatelj III/1–8 (1906). 15–18, 39–43, 70–74, 96–101, 121–24, 146–50, 181–84, 201–204.