Prve njene dramske stvaritve so izšle leta 1901 v tržaški reviji Slovenka in bile še isto leto objavljene v knjigi Ljubezen, izdani v samozaložbi. Besedila ponazarjajo življenjske odlomke, ki naturalistično odkrito slikajo socialno in ljubezensko stisko oseb in družin v mestnem okolju. Prizori segajo globoko v družbene razmere ter odkrivajo telesno ali duševno bedo posameznikov.
V enodejankah je prisotne veliko dramske napetosti in razburljivih ter notranje napetih stanj med partnerji, zakonci ali starši ter otroki v mestnih okoljih. Po raziskavah sodobnih dramaturgov, denimo Maline Schmidt Snoj, je bila Zofka Kveder »kvalitetna avtorica slovenskega dramskega naturalizma«.
Zbirka iz leta 1901 vsebuje enodejanke: Ljubezen, Tuje oči, Strti, Pri branjevki, Zimsko popoldne ter štiridejanko Pravica do življenja. Vsebina zbirke je ob izidu pri kritikih naletela na ogorčen odziv (Dom in svet, Slovenec, 1902).
Leta 1906 sta v revijah Slovan in Domači prijatelj, slednja je izhajala v Pragi, izšli enodejanki Pijanec in Egoizem. V prvi sta središčni problematiki stalno popivanje in težavna družinska razmerja med moškimi člani družine skozi generacije. Bistvo enodejanke Egoizem je, da eden od partnerjev postavlja svojo upravičenost do sreče nad vsem drugim.
Na poklicnih gledaliških odrih sta bila za časa življenja literatke uprizorjeni le Ljubezen (v Pragi l. 1904 in Beogradu 8. 11. 1905) in Egoizem. Režiser te igre je bil Anton Verovšek, premierno pa so jo uprizorili 16. 10. 1906. Pijanca pa so večkrat odigrali na ljubiteljskih odrih v raznih slovenskih krajih. Enodejanko Tuje oči so odigrali 17. 10. 1905 v Zagrebu.
Literarni zgodovinar Franc Zadravec je ustvarjanje Zofke Kveder v dramatiki razdelil na dramske dialoge ali kratke enodejanke, štiridejanke (Pravica do življenja) in drame (Amerikanci). Štirje teksti iz zbirke Ljubezen po ocenah starejše generacije literarnih zgodovinarjev in kritikov ponazarjajo le odlomke iz življenja, ki razen precej čustvenega dialoga med dvema osebama nimajo v sebi nič dramatskega ter naturalistično odkrito slikajo socialno in ljubezensko stisko v mestnem okolju.
Ključna problematika v prizorih in dramah:
Ljubezen – odločitev staršev za samomor, da bi dala prostor sinu in njegovemu dekletu, da odideta v svet in ne skrbita zanju.
Tuje oči – nezmožnost preboleti otrokovo smrt in sprejeti zunajzakonskega sina moža, saj nima takih oči kot njun skupni otrok.
Strti – čustveno težak pogovor med mlado učiteljico Ano in veliko starejšim kapelnikom Ivanom o njunih prestanih bridkih življenjskih izkušnjah. Gre za motiv razbitega sodobnega zakona.
Pri branjevki – prikazana je stiska nezakonskih mater in krivičnost meščanske gospode. Pri branjevki se postarana postrežnica pritožuje nad svojo usodo.
Zimsko popoldne – pogovor dveh siromašnih študentov, ki sta obupala nad sedanjostjo in prihodnostjo.
Pravica do življenja – pisateljica nasproti postavi reševanje gmotnega položaja staršev trgovcev za ceno hčerine sreče in pravice do življenja. Da bi dom rešila pred grozečim gospodarskim polomom, sta trgovec Zima in njegova žena pripravljena dati bogatašu Ponikvarju za ženo lastno hčer, ki pa ljubi pri očetu zaposlenega mladeniča. Hromi, zagrenjeni, bistroumni in uporni Zimov sin pa sestro, ki se je pripravljena žrtvovati, prepriča, da ima vso pravico do življenja in sreče; da bi ji olajšal odločitev, si vzame življenje. Drama prinaša pomembno sporočilo, da se pravice staršev nekje končajo.
Egoist – Jelva Metlikovič že dolgo let čaka na primerno priložnost, da vzame Vita Belina, ta pa se zaljubi v Nado Zimnik in se razide z Jelvo, saj gleda le na lastno srečo. Jelva se na koncu vrže skozi okno.
Pijanec – pisateljica je vzela pod drobnogled kmečko tematiko. Opijanje z alkoholom se nadaljuje po moški veji družine. Razlog tiči v sovraštvu in tekmovalnosti med moškimi v rodbini. Ded ni hotel predati posestva v upravljanje svojemu sinu in je nase navezal vnuka in vnukinjo. Gre za tragiko ponižane človečnosti.
Hrvaške drame
Leta 1922 in 1923 je Zofka Kveder v zagrebški reviji Jugoslavenska njiva objavila hrvaške drame »Unuk kraljeviča Marka«, Arditi na otoku Krku, Sukob, Oluja. Vse je napisala pod psevdonimom Dimitrije Gvozdanović, v spomin na srbskega socialista Dimitrija Tucovića (1881-1914), s katerim sta se bila spoznala v Zagrebu pred začetkom prve svetovne vojne.
V rokopisu so ohranjeni še sledeči dramski teksti: Prelazna generacija, Dječji dom u Crikvenici, Mrtvi grad Karlobag in dramatičarkin lasten prevod Amerikancev v hrvaščino iz leta 1907.
Unuk kraljeviča Marka
V knjigi iz leta 1922 sta objavljeni petdejanki z naslovoma Za svobodo in Za edinstvo. Gre za prikaz navdušenosti nad jugoslovanstvom. V obeh sta glavni osebi častnik Marko Markovič in njegov narednik Mihajlo. Marko predstavlja ideal jugoslovanskega modernega junaka, Mihajlo pa predstavlja jugoslovansko zavedno ljudstvo in domovino. V knjigi iz leta 1922 sta objavljeni petdejanki z naslovoma Za svobodo in Za edinstvo. V obeh sta glavni osebi častnik Marko Markovič in njegov narednik Mihajlo.
Arditi na otoku Krku
Drama je nastala leta 1922 in prikazuje upor otočanov proti italijanskim vojakom. Razdeljena je na štiri slike: Krvava misa u Baški, Na Košljunu, Narodni sud in Pobeda.
V drami je Zofka Kveder želela izraziti ogorčenje nad divjanjem italijanskih fašistov. Primerjalna književnica Natka Badurina je analizirala avtoričin odnos do zgodovinskega ozadja in ugotovila, da je prikaz dogodkov usmerjen k mitizaciji v skladu z novo državno ideologijo, ki jo je Zofka Kveder želela propagirati. Ženske so tu upodobljene le kot matere bodočih junakov in samozatajajoče se vdove narodnih herojev.
Spopad (Sukob):
V črno belem spopadu med negativci in pozitivnimi je osrednji lik Spopada plemenita, lepa, dobra, kulturna, a globoko nesrečna soproga, katere mož je avstrijakant, pristaš Radičeve stranke, bivši avstrijski oficir, ki je mučil hrvaške vojake, služil plemstvu in tujcem. Spomladi 1919, ko se dogaja drama, pa organizira po Hrvaškem odpor zoper novo državo Jugoslavijo. Prodaja se Italijanom, ki imajo zasedene hrvaške otoke in skušajo destabilizirati Jugoslavijo.
Nevihta (Oluja):
Nevihta se dogaja jeseni 1918 nekje v Slavoniji. Po gozdovih se skriva zeleni kader, vojaki se vračajo s front, vse je podivjano. Okrog glavne literarne osebe Slavke se zbira prava hrvaška narodna inteligenca, elita plemenitih in prav mislečih, ki bo Hrvatom kot narodu in ljudstvu odprla oči. Ta elita, vanjo sodita tudi Milan in Ljerka iz Spopada, ima svojo pozitivno tradicijo, ded teh dveh je bil zaveden Ilirec, Jugoslovan. Naloga Slavke in njenih je, da bi kultivirali kmečke in delavske mase; v bližnjem mestu je proletariat, ker tam obratuje tovarna. Kultiviranje teh mas pomeni pridobivati jih za jugoslovansko stvar, kije edina nravna in naravna (pravi rod-kri; slovanska).
Prelazna generacija
Nekateri liki iz Oluje se pojavijo tudi v Prelazni generaciji. V njej je spet osrednji lik Slavka, plemiška hči, ki je na začetku dogajanja, leta 1920, vaška učiteljica v Zagorju. Tam doživi nemire upornih kmetov in smrt svojega ljubega, kotarskega predstojnika Vinka Boranskega (v Oluji je bil lik s tem imenom zdravnik), ki ga ubijejo podivjani kmetje. Prvo dejanje tako obnavlja zgodbo Oluje, drugo dejanje pa se dogaja dan po prvem: spoznamo Slavkine starše in brata, ki je pred desetimi leti sprejel odločitev, da ne bo duhovnik, in od tedaj z družino ni imel stikov. Mati še vedno ne more sprejeti njegove odločitve, a na koncu pride do sprave med njima. Tretje dejanje se dogaja leto kasneje, Slavki dvori mladi Rabus, ki ji zaradi svoje vitalnosti in pragmatičnega odnosa do življenja najprej ni blizu, a jo kasneje prepriča s svojim občutkom za delavce in njihov intelektualni in telesni razvoj, tako da se drama konča s sentimentalno sceno zaroke in Slavkino obljubo, da Vinka ne bo pozabila.
Dječji dom v Crikvenici je Zofka Kveder podnaslovila kot sliko. V začetnih prizorih nastopata profesorica Jela in Američanka Miss Palmer, ki je v Crikvenico prišla preko Rdečega križa. Profesorica Jela ji izraža svoje navdušenje nad Jugoslavijo in prepričanje, da je lepša od Amerike, s čimer se Američanka ne strinja. Nato se na prizorišču pojavi še Vladimir Nazor, hrvaški pedagog in literat, ki je bil v tem obdobju dejansko direktor crikveniškega otroškega doma. Ameriški gostji razloži zgodovino stavbe, v kateri je dom. Pokrajina je idilična, kar naprej govorijo o tem, kako so otroci tukaj srečni. Nato Američanka odide in izvemo, da bo kmalu prišel na okrevanje k Nazorju pesnik Tin Ujević. Ko se pojavi, izvemo, da je duševno razrvan, pisateljica mu v usta položi besede o pripadnosti novi, moderni generaciji, ki je nemirna in bega naokrog. Ujević imenuje svoje sodobnike kot žrtve tragične usode: Čerina, Donadinija, Krkleca in Simunovića, ki še ni popolnoma v oblasti temnih sil. O Krleži pravi, da je močan, silno močan, a tudi tako strašno temen in da se boji njegovih knjig ne samo on, ampak številni ljudje.
V tem obdobju je bila Zofka Kveder v polemičnem odnosu s Krležo in je literarno delo uporabila kot prostor označevanja njega in njegovih del skozi Ujevićeve besede. Historična dejstva govorijo o tem, da je bil Ujević razočaran nad politiko jugoslovanskega unitarizma, zato se je odvrnil od političnega delovanja.
Mrtvi grad Karlobag (1922) je zgodovinska drama o mestu Karlobagu, kakor nakazujejo že naslovi t. i. slik: Provala Turaka godine 1525, Mletački general Tiepolo u Karlobagu 1592, Engleski ratni brodovi bombardiraju Karlobag godine 1913, Karlobagu cvatu u šesdesetih godina prošlog stolječa, Suša godine 1924 u Karlobagu, Mrtvi grad Karlobag za sto.
Viri in literatura:
Opeka, Mihael, 1902: Zofka Kveder: Ljubezen. – 1901 – V lastni založbi. – Tiskala Tiskarna “Edinost”. Dom in svet. 15/3. 180.
Koblar, France, 1973: Slovenska dramatika 1. Ljubljana : Slovenska matica. 191-195.
Kveder, Zofka, 2018: Zbrana dela, zv. 5. Dramatika. Članki. Feljtoni. Ljubljana : ZRC SAZU. 7-211 (Drame). 627-692 (Spremna beseda o dramah)
Legiša, Lino, 1964 (ur.): Zgodovina slovenskega slovstva. 5. Obdobje moderne. Ljubljana : Slovenska matica. 307-318.
Ob stotem rojstnem dnevu Zofke Kvedrove (22. april 1878 – 21. november 1926). Mohorjev koledar, 1979. 92-93.
Novejša slovenska dramatika 1. Naturalizem – simbolizem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1954.
Zadravec, Franc, 1999: Slovenska književnost 2. Ljubljana : Državna založba Slovenije. 127-129.










