Ulico, poimenovano po slikarju in grafiku Vladimirju Lamutu, je Novo mesto dobilo leta 1970. Poteka med Koštialovo ulico in ulico Mestne njive v dveh krakih. Obsega 32 hišnih številk.
Vladimir Lamut (akademski slikar in grafik) se je rodil 19. avgusta v Čatežu pri Brežicah v učiteljski družini. Ko so leta 1922 očeta premestili v Novo mesto, je Vlado tu obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Starši so si zgradili dom v t. i. Koloniji, na sedanji Cankarjevi ulici. Od prvega do šestega razreda ga je na gimnaziji poučeval risanje akademski slikar Josip Germ.
Po maturi leta 1935 se je odločil za študij slikarstva, vendar sprejemnega izpita ni opravil. Eno leto je v Zagrebu študiral umetnostno zgodovino, nato pa je leta 1941 diplomiral na zagrebški likovni akademiji. Bil je med ustanovitelji umetniške skupine Gruda, ki je imela namen s čistim in jasnim likovnim izrazom poiskati pot do soljudi, prizadetih s socialnimi krivicami.
Marca 1942 je kot učitelj risanja pričel poučevati na novomeški gimnaziji, vendar so ga Italijani odpeljali v koncentracijsko taborišče Monigo, od tam pa v Gonars, kjer je bil vse do zloma fašistične Italije. Tudi tu je risal in skiciral vsakdanje dogodke, portretiral sojetnike in z ilustracijami sodeloval pri izhajanju časopisa Novice izza žice. Po vojni je do leta 1958 poučeval risanje na novomeški gimnaziji, kasneje pa na osnovni šoli.
Pred internacijo in po vrnitvi je v letih med vojno, je že ustvaril svoj prvi grafični cikel – suhe igle z motivi starega Novega mesta, ki ima poleg likovne tudi dokumentarno vrednost. Bogate likovne zapise je ustvaril tudi na pohodih po partizanskih poteh. Leta 1954 je obiskal Pariz, v letih 1959 in 1960 pa se je v grafiki izpopolnjeval na umetnostni akademiji v Bruslju.
Ustvarjal je predvsem v tehniki suhe igle in litografiji, risbi, olju, gvašu, akvarelu, v zadnjem letu življenja pa tudi barvni monotipiji. Veliko je upodabljal dolenjsko podeželje, še posebej reko Krko, zanj pa so značilne tudi velemestne vedute s tesnobno odtujenim vzdušjem. Novo mesto in naravo ob Krki je doživljal kot svoj življenjski krog in kraj umetniškega snovanja. V osnovi je bil realist z močnim ekspresivnim poudarkom, nenehen iskalec osebnega izraza in grafično nadarjen krajinar. Med figuraliko izstopajo avtoportreti in dinamični ženski akti. S svojimi ilustracijami je opremil tudi nekaj knjižnih del (Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih, 1964; Severin Šali: Pesem in zelenice, 1982). V njegov spomin je bila leta 1987 izdana monografija Pot k vrtincem molčanja, ki je bila natisnjena ob retrospektivni razstavi v Dolenjski galeriji.
Umrl je 11. marca 1962 v Novem mestu, pokopan pa je na ločenskem pokopališču.
V Knjižnici Mirana Jarca hranimo nekaj njegovih del (grafike, olja, litografije).
