Levstikova ulica v Novem mestu se od leta 1972 imenuje po pesniku, pripovedniku, kritiku in jezikoslovcu Franu Levstiku. Poteka med Jurčičevo in Stritarjevo ulico na Recljevem (Žibertovem) hribu. Obsega 7 hišnih številk.
Fran Levstik (pesnik, pripovednik, jezikoslovec in politični publicist) se je rodil 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah. Bil je iz kmečke družine. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Leta 1853 so se njegovi starši preselili v Podgoro pri Straži, kjer živi Levstikov rod še danes.
Mature v gimnaziji ni opravil, zato je pričel študirati bogoslovje v Olomuškem semenišču, ki pa ga je moral zapustiti zaradi ovadbe o nemoralnosti njegove zbirke Pesmi, ki jo je takrat izdal. Preživljal se je kot domači učitelj, tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, veliko je pisal za Slovenski narod. Sodeloval je pri pripravah na ustanovitev Slovenske matice in postal njen prvi poklicni tajnik. Skupaj s Stritarjem in Jurčičem je pripravil novo izdajo Prešernovih Poezij (Pesmi Franceta Prešerna, 1866) in literarni zbornik Mladika (1868).
Vseskozi se je vključeval v politično in društveno življenje. Pomembno je njegovo delovanje pri taborskem gibanju, Južnem Sokolu, Dramatičnem društvu, ljubljanski čitalnici …
Leta 1970 je odšel na Dunaj in pričel izdajati zabavljivo šaljiv list Pavliha. Zaradi svoje ostrine in brezkompromisnosti se je zameril obema političnima strujama pri nas, zato je list kmalu prenehal izhajati. Ko se je vrnil v Ljubljano je, po dolgih letih siromašnega in nestalnega življenja, dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, kjer je delal do smrti. V javnem življenju ni več sodeloval.
Levstik velja za klasika naše pripovedne proze. Ustvarjal je krajše pripovedne oblike, npr. umetno pripovedko Martin Krpan z Vrha (1858) in slovstveni potopis Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), s katerim je Slovencem ponudil literarni program, kjer pravi, da mora slovstvo narodno prebujati in slovstveno vzgajati. Jezikoslovno se je izkazal v delu Napake slovenskega pisanja (1858). Tudi kot literarni kritik je literaturo podredil narodnostnemu načelu. V pesmih prevladuje stvaren odnos do življenjskega okolja, zgledoval pa se je tudi pri ljudski pesmi in deloma privzemal predromantične prvine (Franjine pesmi, Tonine pesmi, pripovedna pesem Ubežni kralj).
Pisal je tudi za mladino (Otročje igre v pesncah, Kdo je napravil Vidku srajčico). Po njem je poimenovana Levstikova nagrada, ki jo Mladinska knjiga podeljuje za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti avtorjem, ki ustvarjajo pri tej založbi.
V Knjižnici Mirana Jarca hranimo del njegove zapuščine, v kateri so njegovi osebni predmeti, in sicer sprehajalna palica, očala, žepna ura, črnilnik in igralne karte. V slikovni zbirki knjižnice so tudi prve ilustracije Martina Krpana, delo Hinka Smrekarja.
Umrl je 16. novembra 1887 v Ljubljani.
