Korena

Naj še kdo reče, da se v Koreni ni nič dogajalo. Še kot šolarka sem nastopala na proslavi Prešernovega dneva s pesmijo Bliža se železna cesta. Besedila se še spomnim, nastopile pa sva skupaj z Nežiko Bezjak – ona žensko, jaz pa moško vlogo:

Bliža se železna cesta, nje se ljubca veselim
iz Ljubljane v druga mesta kakor ptiček poletim
ak je blizu tista cesta moraš vzeti me s seboj,
da pogledat tuja mesta bom peljala se s teboj.
Ceste tebi ne zapiram ne na Dunaj, Gradec, Trst,
 ti pa meni pusti zmiram, pet mam boljših na vsak prst.
Smo poštene me Kranjice, vsak sleparček ni za nas,
me pač hočmo bit ženice, ljubce ne za kratek čas.
Torej bodi meni zvesta, saj te ljubim le samo,
kje je še železna cesta, koj mi v zakon daj roko.

Spomnim se, da smo igrali igro Cvrček za pečjo. Igrala sem vlogo slepe deklice. Morala sem peti, na violini pa me je spremljal takratni šolski opravitelj g. Velišček, besedilo pa gre nekako takole:

Le enkrat bi vidla kak sonce gor gre,
da bi vidla kak lunca in zvezde blešče,
al  tema me obdaja, nad mano je noč,
ne vem nič od dneva, obstaja le noč.

Ljudje so se v igro tako vživeli, da so jokali, po predstavi pa je prišel k meni dedek, ki me je seveda poznal (pisal se je Braček) in rekel: »Ja, Ida, kaj si res slepa, kaj se ti je zgodilo?« Nasmejala sem se, mu rekla, da je to bila hvala Bogu le igra. Vsake take dramske predstave so se ljudje zelo radi in v velikem številu udeleževali.

Leta 1964 v »novi« dvorani – baraki pa smo se pripravljali na igro Divji lovec. V dvorani ni bilo nobenega ogrevanja in nas je na vajah (ki so bile skoraj vedno pozimi) zelo zeblo. Znašli smo se po svoje. Prinesli smo mali gašperček, moj mož Vlado pa je prinesel vino, ki smo si ga skuhali ter se tako greli. Med nami je bil kot najmlajši član Pravičekov Lojzek, ki je bil še šolarček. Ko smo se pogreli z vinom, seveda tudi on, se je ulegel med klopi, ker mu je postalo toplo je tam zaspal. Ker je svojo vlogo med vajo že odigral, smo mislili, da je že odšel domov. Po vaji smo dvorano zaklenili in mislili oditi domov, vendar smo pred vrati še malo klepetali in se dogovarjali za naslednjo vajo, ko je mali Lojzek, ki se je med tem zbudil pričel razbijati in kričati, da je on še v dvorani in mu naj odpremo vrata.
To anekdoto lahko Alojz Praviček potrdi, saj še živi.

Vedno smo doživljali vesele pa tudi manj vesele trenutke. Od divjega lovca se spomnim tudi dogodka za katerega je poskrbel že pokojni S.G.

Ko smo odigrali prvo dejanje, je bila pavza pa je S.G. rekel, da je tako žejen, da ne more niti govoriti. Šel je v šank, kjer je bilo vse pripravljeno za veselico po igri. V šanku je bil Bezjakov Jože, ki pa je imel prepoved točenja alkoholnih pijač igralcem, do konca predstave. Točenje je prepovedal predsednik gasilskega društva, pod okriljem katerega smo delovali. Ko je Jože S.G. ponudil vodo, je ta rekel, da potem gre on pač v gostilno na pivo. Nihče ga ni jemal resno, vendar je res šel. Gledalci so postajali že nervozni in so pričeli ploskati, S. pa od nikoder. Tekli smo po njega in ga privlekli nazaj, saj je moral spet na oder in tako se je igra nadaljevala.

Igro Prisegam naj bi režirala Jelica Kristl, ki pa je takrat rekla, da ne more, ker ima za okopat koruzo. Igralke smo ji šle koruzo okopat ona pa vseeno ni hotela režirati. Zato smo to igro igralke režirale same.

Tako se je torej dogajalo marsikaj. Trudili smo se, da bi vse izpeljali najboljše, imeli dobrega režiserja takratnega upravitelja šole g. Pisanskega, ki je tudi že pokojni. Hodili smo tudi gostovat v Jurij, Brezje in še kam. To so spomini in dogodivščine, ki jih človek ne more kar tako pozabiti.