Josip Lenarčič je kot sposoben, visoko izobražen, narodno zaveden, napreden industrialec, veleposestnik in politik močno zaznamoval življenje tako v domači Vrhniki kot širšem slovenskem in evropskem prostoru. Izkazal se je kot izvrsten agronom – tako poljedelec kot živinorejec, gozdar, lesar, ustanovitelj kamnoloma granita, podpornik domače čipkarske industrije. Nekaj let je bil tudi predsednik vrhniške Čitalnice in Sokolskega društva.
Kot prvi od štirinajstih otrok se je rodil 22. februarja 1856 na Vrhniki, na domačiji z dobro razvito furmansko gostilno ob tedanji Novi cesti, danes Tržaški cesti. Podjetni oče Andrej je bil – ob vodenju kmetije, tudi lesni in vinski trgovec. Mati je bila domačinka, Vrhničanka iz družine Simon, oče pa je izhajal iz vasi Parje pri Pivki.
Josip je začel obiskovati šolo v domačem kraju po dopolnjenem 6. letu. Njegov prvi učitelj Leopold Cvek je bil hkrati tudi mežnar, ob slovesnostih pa tudi dekanov pomočnik. Strogi učitelj je svoje učence naučil osnovnih znanj in discipline na izrazito praktičen način; za telovadbo so morali cepiti drva, s cepljenjem vrb jim je približal osnove drevesničarstva, pri kmetijskem pouku so nabirali murvine liste in z njimi hranili sviloprejke. Leta 1866 je začel Josip obiskovati ljubljansko realko saj je oče želel, da postane inženir. Po maturi se je vpisal na dunajsko tehniko vendar se je po letu študija zaradi težav z očmi prepisal na Visoko kmetijsko šolo. Leta 1877 je diplomiral na kmetijskem oddelku in potem študij nadaljeval še na gozdarskem.
Po končanem študiju se je vrnil na Vrhniko ter prevzel vodenje domačega posestva. Aktivno se je vključil v gospodarsko, kulturno ter politično življenje kraja. Kot liberalca in člana narodno-napredne stranke so ga leta 1880 izvolili v vrhniški zastop. Od 1891 do 1913. je bil poslanec kranjskega deželnega zbora; najprej kot zastopnik notranjskih mest in trgov, kasneje pa kot mandatar Trgovske in obrtne zbornice. Leta 1903 je bil izvoljen za njenega predsednika.
Leta 1880 se je poročil z Ano Kotnik (1863-1958), hčerjo mogočnega veleposestnika Franca Kotnika (1828-1890) iz bližnjega Verda – lastnika znamenite Kotnikove parketarne in Kotnikove opekarne. V zakonu so se Josipu in Ani rodili trije otroci: hči Zora (1882-1960), ter sinova Milan (1884-1949) in Uroš (1888-1890). Leta 1910, po smrti svaka, znamenitega rodoljuba Karola Kotnika se je Josip Lenarčič z družino preselil na ženin dom v Verd ter prevzel vso Kotnikovo posest in tovarni; parketarno in opekarno. Takrat je združil obe lesni industriji; svojo Tovarno harmonijev in lesnih izdelkov, ki je bila specializirana za izdelavo finejših stolov na levi – vrhniški strani reke Ljubljanica in Parketarno na desni strani Ljubljanice v Verdu, po celem svetu znano po izdelavi čudovitih ornamentnih parketov. Ob parketarni je leta 1910 postavil elektrarno iz katere je do leta 1931 elektrificiral obe svoji tovarni in celo vas Verd.
Poleg vodenja posesti in lesnih tovarn na Vrhniki in v Verdu je leta 1908 kupil še 1000 hektarjev veliko posest v Josipdolu na Pohorju, kjer so se zaradi bogatih gozdov in primernih naravnih surovin ukvarjali s steklarstvom. Lenarčič je steklarstvo zaradi zastarane tehnologije in praktično izpraznjenih gozdov zaprl in se usmeril v koriščenje dobičkonosnejše naravne surovine tega okolja: kamnolom pohorskega tonalita.
Naštevanju Lenarčičevih funkcij, dela in zaslug ni videti konca. V domačem kraju je bil med ustanovitelji Kmečke posojilnice, prav tako med ustanovitelji Zveze slovenskih zadrug in nekaj let njen predsednik. Na Dunaju je bil član industrijskega in železniškega državnega sveta ter član državne komisije za obrtno šolstvo. Z veliko prizadevnostjo je sodeloval v Gozdarskem društvu za Kranjsko in Primorje, ki se je po ustanovitvi SHS na njegovo pobudo povezalo z ostalimi gozdarskimi združenji v Jugoslovansko šumarsko združenje. S ciljem reševanja težav povezanih s stalnim poplavljanjem barja je bil tudi član Močvirskega odbora, pa Deželne komisije za revizijo zemljiško – davčnega katastra na Vrhniki. Bil je tudi član konzorcija za izgradnjo odseka železnice Ljubljana – Vrhnika.
Med številnimi priznanji in odličji, ki jih je prejel za svoje udejstvovanje in dosežke izstopa Red železne lombardske krone III. reda. Poleg njega je to visoko državno odlikovanje avstro-ogrske monarhije menda prejel le še en Slovenec.
Josip Lenarčič je umrl na svojem domu v Verdu 26. maja leta 1939.
Vir: Mitja Kreft v Vsestranski Josip Lenarčič v 120 let LIKO Vrhnika, 1992, str. 20-21
Nataša Oblak, Prenova Kotnik – Lenarčičevega posestva v Verdu pri Vrhniki, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1998
