Friderik Jeršinovič se je rodil 14. februarja 1856 v Gorenji vasi pri Ribnici očetu Antonu in materi Mariji, rojeni Lukman. Z usnjarsko obrtjo se je začel ukvarjati leta 1885.
V zakonu z Viktorijo (oče Janez Štuler, mati Viktorija, rojena Haitel), rojeno 10. januarja 1862 v Borovnici, se mu je v letih 1885 do 1902 rodilo devet otrok. Po 1879. je Friderik kupil hišo z gospodarskim poslopjem in vrtom ob Hribskem potoku na Vrhniki ob tedanji Svetega Pavla cesti, danes Voljčevi. V domači delavnici je poleg številnih vajencev usnjarske obrti izučil tudi dva izmed svojih otrok; Ignaca in najmlajšega, Antona, ki je leta 1934 prevzel posle.
Friderik Jeršinovič je v poročilu poslanemu na Zbornico za trgovino za leto 1919 zapisal, da posluje od leta 1885 in ima zaposlene 4 delavce. Pred vojno je na leto izdelal 600 telečjih, 700 govejih in 250 svinjskih kož ter 1300 indijskih kalkut[1]. V času prve svetovne je proizvodnjo postopno zmanjševal in opustil, po vojni pa je obrt ponovno oživil. Tako ga najdemo v Slovenskem adresarju Trgovine in obrtnije na Kranjskem za leto 1912 med petimi uradno prijavljenimi vrhniškimi usnjarji: Bricelj Josip 254, Jeršinovič Fric 249, Tomšič Ivan 52, Tomšič Miha 31, Tršar Fran jun. 260. Leta 1921 je bil Friderik Jeršinovič – poleg Mihaela Tomšiča, edini vrhniški strojar.
Svoje izdelke je prodajal na Vrhniki, v Ljubljani in na Hrvaškem. Leta 1926 je v nove prostore postavil stroj za mletje čreslovine na električni pogon. Sledil je razvoju delovnih postopkov, naprav in kemikalij. Po letu 1928 je huda gospodarska kriza povzročila, da je usnjarstvo na Vrhniki skoraj presahnilo. Aktivni sta ostali le še Jeršinovičeva in Verbičeva usnjarna. Jeršinovič je imel konec tridesetih let zaposlene 3 delavce.
Postopek obdelave kož je potekal po postopku, ki je bil za tisti čas značilen:
- namok v sodih ali jamah,
- ročno odmaščevanje (šobanje),
- spiranje v potoku,
- luženje v lužilnih jamah.
Luženje se je začelo s starim lugom in je trajalo 21 dni. Potem so kože prelagali iz jame v jamo z mlajšim lugom in nazadnje še za 2 do 3 dni v jamo z novim lugom. Dan ali dva so nato kože izpirali v potoku in sicer tako, da so kože privezali na vrv in tako omogočili, da so prosto plavale v vodi. Na tak način je minila nabreknjenost, kože so upadle. Sledila je odstranitev dlak. Če jih je kaj ostalo, so kože še dan ali dva čimžali in zopet sprali v potoku. Te kože so nato vložili v strojilne jame, v katere so ob stalnem mešanju dodajali čreslovino, dokler kože niso bile ustrojene. Potem so morali kože odcediti. Sledilo je struženje ali folcanje s falc noži. Temu je sledila obdelava z maščenjem z govejim lojem, obdelanim z natrijevim ali kalijevim hidroksidom (milo in degras). Sledilo je mehčanje z nalomljenjem lica – krišplanje in nato izglajevanje na marmornati mizi in strojem za izglajevanje ali za nubuk usnje, z brušenjem. Pred končnim shranjevanjem oz. skladiščenjem so strojene kože izmerili.
[1] Po vsej verjetnosti gre za visokokakovostno kozjo ali lažjo govejo kožo, predelano v okolici Kalkute, prepoznavno po svoji trpežnosti in specifičnem načinu obdelave.
