Marija Oblak Čarni je v zloženki za razstavo »Ljudstvu je spomenik všeč …« na kratko povzela potek dogodkov, ki so vodili k postavitvi spomenika Ivanu Cankarju v Ljubljani:
„V Ljubljani je šele po desetletjih oživela ideja o spomeniku Ivanu Cankarju. Leta 1969 so razpisali interni anonimni natečaj za izdelavo idejne rešitve za spomenik. Odzvalo se je 6 kiparjev. Prispeli osnutki niso dosegli tiste razvojne stopnje, da bi se žirija lahko odločila, kdo bo izdelal spomenik. Tri enakovredne druge nagrade so podelili Petru Černetu, Dragu Tršarju in Janezu Boljki. Osnutki, razstavljeni v Mestni galeriji tudi niso navdušili obiskovalcev.
Pripravljalni odbor je februarja 1971 razpisal drugi „splošni slovenski anonimni natečaj”. Tokrat je prispelo 13 osnutkov. Prve nagrade niso podelili, drugo zvišano nagrado je prejel Janez Boljka, dve tretji pa Igor Skulj in Lojze Drašler. Nad razstav-ljenimi osnutki obiskovalci niso bili navdušeni. Pripravljalni odbor in žirija pa sta se odločila, da izdelavo spomenika zaupata Janezu Boljki.
Kipar Janez Boljka se je lotil dela in maja 1974 je razstavil v Mali galeriji izbor 13 svojih plastik, osnutkov in študij za Cankarjev kip. Načrtoval je do 4 m visok spomenik s fontano, ki bi ga do leta 1976 postavil v bližini Šumija. Odmevi so bili pozitivni in negativni. Vendar je dobil toliko različnih pripomb in celo grozilna pisma, da se je naročilu nepreklicno odpovedal.
Leta 1976 pa je v Zvezdi postavil na ogled svojega Cankarja kipar Bojan Kunaver, ki z njim ni konkuriral na nobenem natečaju. Kip je moral kmalu umakniti.
Odbor za izgradnjo kulturnega doma Ivan Cankar je spomladi 1979 razpisal tretji natečaj za Cankarjev spomenik, ki naj bi stal pred kulturnim domom. Žirija je izbrala osnutek Slavka Tihca. Spomenik, sestavljen iz lamel, je visok 3,3 m, v širino in globino pa meri 2,6 m. Na njem je poleg Cankarjevega obraza viden še njegov podpis in rokopisni citat: „Moje delo je slutnja zarje”. Spomenik je bil slovesno odkrit 10. maja 1982.”
Pripravljalni odbor je februarja 1971 razpisal drugi „splošni slovenski anonimni natečaj”. Tokrat je prispelo 13 osnutkov. Prve nagrade niso podelili, drugo zvišano nagrado je prejel Janez Boljka, dve tretji pa Igor Skulj in Lojze Drašler. Nad razstav-ljenimi osnutki obiskovalci niso bili navdušeni. Pripravljalni odbor in žirija pa sta se odločila, da izdelavo spomenika zaupata Janezu Boljki.
Kipar Janez Boljka se je lotil dela in maja 1974 je razstavil v Mali galeriji izbor 13 svojih plastik, osnutkov in študij za Cankarjev kip. Načrtoval je do 4 m visok spomenik s fontano, ki bi ga do leta 1976 postavil v bližini Šumija. Odmevi so bili pozitivni in negativni. Vendar je dobil toliko različnih pripomb in celo grozilna pisma, da se je naročilu nepreklicno odpovedal.
Leta 1976 pa je v Zvezdi postavil na ogled svojega Cankarja kipar Bojan Kunaver, ki z njim ni konkuriral na nobenem natečaju. Kip je moral kmalu umakniti.
Odbor za izgradnjo kulturnega doma Ivan Cankar je spomladi 1979 razpisal tretji natečaj za Cankarjev spomenik, ki naj bi stal pred kulturnim domom. Žirija je izbrala osnutek Slavka Tihca. Spomenik, sestavljen iz lamel, je visok 3,3 m, v širino in globino pa meri 2,6 m. Na njem je poleg Cankarjevega obraza viden še njegov podpis in rokopisni citat: „Moje delo je slutnja zarje”. Spomenik je bil slovesno odkrit 10. maja 1982.”
